Jesen se je počasi poslavljala, ko sem se nekega turobnega jutra, takšnega, ko se ti ne da pomoliti iz postelje niti nosu, kaj šele, da bi vstal, se oblekel in šel v službo, zbudila s svinjsko (dobesedno) bolečino pod levo lopatico. Prva misel je bila, da sem ponoči morda čudno ležala in... Za zajtrk sem požrla Iboprufen in bolečino odmislila.
Pravzaprav sem podobno bolečino pod levo lopatico občutila že sredi septembra, ko mi je cenjeni ob moji pripombi o bolečini, strokovno postavil diagnozo (ko da je zdravnik in ne policaj): "To te je prepihalo. Kaj se pa voziš s spuščeno streho sredi jeseni!" in sarkastično dodal: "Nisi več tako mlada, da bi lahko počela take neumnosti!" Neumnosti? Nisem vedela, da je spuščena streha, če že ravno imaš kabrioleta, neumnost. Sicer pa smo imeli jeseni 2013 pravo indijansko poletje in mi sicer ni bilo popolnoma jasno, kako me je pri +20 lahko prepihalo, a se mi ni dalo prerekati ter dokazovati, da me ob tako visoki temperaturi, če imam oblečeno kavbojsko jakno, ne more prepihati. Bolečina je po nekaj dneh izzvenela, jaz pa sem nanjo pozabila. Do tega turobnega jutra konec oktobra.
Vsi v družini smo znani kot fantastični diagnostiki, ki si sami postavljamo diagnoze in gremo k zdravniku šele takrat, ko nastopi skrajnik. No, razen fotra... On je namreč nagnjen k nesrečam (po domače temu rečemo šalabajzer) in v veliki večini primerov za obisk zdravnika poskrbijo kar reševalci. Če dobro premislim, je na mojem fotru do danes bilo toliko gipsa, da bi lahko iz njega, če ga ne bi bil "pokuril" fotr, naredili skulpture za povprečno forma vivo. Nekatere njegove poškodbe so bile na meji absurdnega, tako da ga celo na urgenci dvomljivo obravnavajo, saj ne morejo verjeti, da se nekaj takega lahko sploh zgodi (če bi živeli v Ameriki pa bi vsaj ena njegova poškodba prišla v kategorijo 10 najbolj čudnih poškodb v zadnjem desetleju). Njegova zadnja je bila definitivno za omenjeno kategorijo. Z lestve (kot navadno je nekaj popravljal za delavci - njegovo najljubše opravilo je popravljanje napak za delavci, ko slednji odmaknejo pete iz hiše) je padel na ploščice in od sile udarca - ne, ni si zlomil nobene okončine - so mu popokale žile na zapestju (na urgenci so zagotovo bili prepričani, da je delal samomor).
Zelo rada urgenco obiskuje tudi moja sestra. Enkrat zato, ker je tik pred infarktom, drugič zato, ker stopi na okrasno iglo (to ji je uspelo dva dni po rojstnem dnevu). Infarktna zgodba se je dogajala v Mariboru, zato nisem seznanjena z mastnimi podrobnostmi, sem pa umirala od smeha, ko je zgroženo pripovedovala, da ji je zdravnik rekel, ko je vstopil v ordinacijo, ne da bi jo pogledal, da bo treba shujšati (naj omenim, da ima 48 kg s posteljo vred). Bucika... A, to je pa druga zgodba. V njej sem bila v prvi stranski vlogi. Glavni vlogi sta si razdelili sestra in bucika. Okoli šestih mi je zazvonil telefon. Bila je sestra, ki je z jokajočim glasom rekla: "Pridi sem, na buciko sem stopila!" Velikosti bucike ni definirala, zato sem ji svetovala, da naj si jo izruva iz pete, si vlije na mesto, kjer je bila bucika malo palinke (v Prekmurju še vedno večino stvari zdravimo z žganjem, ki ga apliciramo preoralno ali lokalno, pač glede na vrsto bolečine ali poškodbe, mnogokrat pa preoralno in lokalno aplikacijo združimo) vendar me je prepričala, da je to nemogoče, saj namerava pasti v nezavest. Kot prava sestra sem v minuti zorganizirala vse potrebno, da rešim sestro nadležne bucike, ki si je prilastila njeno peto (še vedno sem mislila, da govorimo o šiviljski buciki, ki je dolga le kake tri cenitmetre). Ko sem po hiši iskala cenjenega, da mi pri Operaciji bucika pomaga ter mu, ko sem ga končno našla, razložila trenutno situacijo, je Iraja jokajoče rekla: "Kaj je teta Cvetka????? Stopila na muciko? Kaj je z muciko?" Otroka sem komaj prepričala, da je z muciko (moj fotr ima namreč perzijca) vse v redu in da se je teta Cvetka tesno povezala z buciko. Podmladek je moral k babici, midva s cenjenim pa reševat buciko (no, sestro). In ko sem prišla domov, sem imela kaj za videti. Kljub temu, da sem skušala ostati resna, me je smeh popadel že na vhodnih vratih. Sestra je bleda kot stena sedela na majhnem stolčku v jedilnici, iz pete pa se je bohotila bucika, kaj bucika, bucikurina z vijoličasto glavo premera 3 cm, ki je padla iz enega od neštetih šopkov, ki ga je dobila za rojstni dan ter se zarila v tepih, od koder je ob najbolj neprimernem trenutku našla pot v njeno peto. Strokovno sem ugotovila, da je potrebno buciko rešiti. Kljub prepričevanju, da ne bo čutila, ko ji bom poskusila izdreti buciko iz pete, se več ni hotela ločiti od nje. "Ja, potem pa gremo v zdravstveni dom, ne?" sem zaključila.
"Se moram preobleči. Taka ne morem tja," je strokovno ugotovila sestra. Z vsaj 4 cm igle v peti je ona razmišljala o tem, kaj si bo oblekla! Tipično za njo. Vedno je tako. Tudi v najbolj nemogočih situacijah razmišlja o tem, kaj bo oblekla.
"Ti prinesem za obleč nekaj vijoličastega, da se bo ujemalo z buciko?" sem skušala biti duhovita. In medtem ko je umirala od smeha, ji je cenjeni strokovno (sicer o njegovi strokovnosti ne bom presojala, a bil je dovolj hiter, da ni uspela niti reagirati) izruval buciko iz pete. Po tistem, ko se je preoblekla in našminkala (ja, tudi za to si je vzela čas), smo se družno napotili v zdravstveni dom. Zločinko (buciko) smo vzeli s sabo, da si jo ogleda tudi stric zdravnik. Niti 10 minut ni preteklo, ko je priskakljala po eni nogi iz ordinacije in oznanila, da mora na urgenco v Mursko Soboto, saj zdravnik ne ve, kaj naj naredi z njo, ker je alergična tako na cepivo proti tetanusu kot na antibiotike (alergična je tudi na ljudi... če je v njeni bližini nekdo, ki ji ni všeč, začne kihati). Pa sva jo mahnili najprej na urgenco in potem še na pivo. Cenjeni se je odločil, da sem jaz kot spremljevalka ene ženske in ene bucike dovolj, pa tudi neka tekma se je začela.
Ampak vrnimo se k moji bolečini. Ta ni postajala iz dneva v dan manjša, ampak me je iz dneva v dan pod lopatico bolelo bolj. Do konca tedna že tako, da sem komaj obračala servo volan. Celo torte nisem mogla narediti, kaj šele iti na rojstni dan, na katerega sem bila povabljena (to, da zaradi bolečine nekam ne bi mogla, se še ni zgodilo). Do nedelje zvečer sem pojedla vso zalogo Iboprufenov pa še tistih zadnjih 5 Ketonalov, ki sem jih hranila za najhujše čase, sem mimogrede pozobala. Tako sem v ponedeljek zjutraj bila primorana poklicati mojo zdravnico. Mislila sem, da se bova vse lahko dogovorili po telefonu, jaz ji bom razložila, kaj me boli in jo prosila, če mi napiše škatlo ali dve Iboprufenov in konec. A ženska se je odločila, da me želi videti! No, ne mene, mojo lopatico. Nejevoljna sem se odpravila v zdravstveni dom, saj sem vedela, da bom izgubila kako uro, v službi pa dela več kot dovolj. Ko sem zdravnici že drugič v pol ure razložila kje, kaj in kako me boli ter seveda koliko časa (tega sem v svoj prid skrajšala za dobro polovico), me je poslala na EKG (bojda bolečina pod levo lopatico lahko napoveduje srčno kap), kar mi je v tistem trenutku bilo zelo smešno. Ko sem se vrnila v ordinacijo in je pet minut zrla v listič iz EKG-ja ter me temeljito pregledala in ko mi je že napisala Zaldiar in Naklofen, saj je najverjetneje vseh bolečin bila kriva mišica, je rekla, da bi bilo dobro, če bi mi sestra izmerila še pritisk. In tukaj se je začelo. Sestra mi je izmerila pritisk prvič. Presenečeno je zrla v ekranček na merilcu tlaka, na katerem se je izpisovalo zgoraj 200, spodaj 150 . Izmerila mi ga je drugič. Enako. In izmerila mi ga je tretjič, saj ni mogla verjeti, da nekdo lahko ima tako visok pritisk ob osmih zjutraj.. Tudi meni vrednost, ki se je izpisovala na merilcu tlaka, ni bila všeč, zato sem vprašala: "A je z aparatom vse v redu?" Sestra me je jezno pogledala, češ, kako lahko prijavim tako neumnost, da bi imeli v zdravstvenem domu pokvarjeni merilec tlaka! In potem je sledila panika... Tabletka pod jezik, 20x postavljeno vprašanje, če se dobro počutim, ali sem omotična, me kaj boli, me kje stiska. Jaz pa dobre volje in fantastičnega počutja, da bi, če me ne bi tako bolelo pod levo lopatico, lahko šla plesat. Trije pari oči so zrli vame in se najverjetneje v sebi spraševali: "Bo jo stisnilo ali ne?" Izrazi na obrazih obeh sester in zdravnice so bili tako resni, da sem se prestrašila celo jaz in s je tudi v moje misli prikradlo vprašanje: "Me bo ali ne bo?". Ko mi je pritisk padel na neko dostojno vrednost okoli 160 in so si vsi okoli mene vidno oddahnili (jaz sem se še vedno počutila fantastično), me je zdravnica poslala na prisilno bolniško. Ampak jaz sem prišla zaradi bolečine pod levo lopatico! Ne pa zaradi visokega krvnega tlaka! Dobila sem tablete - ljubkovalno sem jih poimenovala princeske - in razpredelnico, v katero sem morala vpisovati vrednosti krvnega tlaka, ki sem si ga morala meriti vsaki 2 uri (če bi živela samo za to, mi ne bi uspelo izmeriti krvnega tlaka vsaki dve uri). Navodil sem se držala točno dva dni. Po dveh dneh sem ugotovila, da se mi, četudi si bom pritisk merila vsaki dve uri, ta ne bo znižal ter tako merilec kot razpredelnico zabrisala v kot, kjer oba kraljujeta še danes In četudi je zdravnica menila, da bi morala biti doma vsaj dva tedna, sem po nekaj dneh kraljevanja v domačem okolju, ko mi je uspelo hišo pospraviti v nulo, pospraviti mansardo ter po dolgem času biti na tekočem z vsemi oddajami na 236. programih, bila že tako nervozna, da sem morala veselo odskakljati v službo, saj je lokalno prebivalstvo pritožilo. Celo Iraja, ki se ji je prva dva dneva zdelo kul, da je mama doma, je previdno vprašala: "Mama, kaj sedaj ti več sploj ne nameravaš nazaj v službo?" Dobrodošla štirideseta!
Nekje na začetku decembra mi je zazvonil telefon. Klical me je Siniša ter me z resnim glasom povprašal, če jaz pobiram članarino za društvo.
"Kakšno društvo?????" sem vprašala, saj mi ni bilo jasno, kaj želi, ker sem samo članica Romskega akademskega kluba in tam definitivno nimam statusa blagajničarke.
"Za društvo tistih z visokim pritiskom. Da vem, komu plačati, da dobim člansko izkaznico!" mi je odvrnil.
Opa, zar i ti, sine? No, pa sva že bila dva. Le da on še ni bil star štirideset. Še ne. Še kakih 20 dni ne. Sinišo poznam enako dolgo kot Natalijo. Ja, tudi on je bil moj sošolec. V Lendavi smo si namreč vsi ali sošolci ali generacija ali sosedi ali sorodniki. Pravzaprav se skoraj vsi poznamo, če ne osebno pa vsaj po govoricah, ki krožijo naokoli (čari majhnega mesta). Če pa se zgodi, da kdo koga ne pozna, pa beseda teče o tem neznanem osebku, ga sogovornik tako slikovito opiše, da govorjenega spoznaš v naslednjih petih minutah. Moj fotr zna pri opisih ljudi, ki jih ne poznam, biti zelo slikovit, saj mi predstavi celo družinsko drevo o neudeleženem v pogovoru vključno z vsemi njegovimi dosežki. In ko pričakujoče vpraša: "No, sedaj veš, kdo je to?" raje pritrdim, saj vem, da bi v nasprotnem primeru bila deležna dodatne razlage.
Medtem ko je Natalija pri rosnih petnajstih "pobegnila" iz Lendave v Maribor (ja, vpisala se je na prestižno mariborsko II. gimnazijo, kjer ji je glede na dosežke bilo tudi mesto), je meni in Siniši bilo svetovano, da je DSŠ (tedaj še SŠKPEU) v domačem kraju prava izbira za naju. Sošolca več nisva bila, saj je on postal strojnik, jaz pa pedagoginja (to je bil čas zadnjih izdihljajev usmerjenega izobraževanja, ki je poznal celo program pedagoški tehnik in ko sem zaključila svoje srednješolsko izobraževanje sem kot pedagoški tehnik bila usposobljena za brisanje table, nošenje dnevnika in redovalnice ter pripravo grafoskopa (ne, ne - tedaj še niso poznali projektorjev, najboljša mašina pa je bil Commodore 64, ki smo ga uporabljali predvsem za igranje igric) - še danes mi ni jasno, kaj drugega bi pedagoški tehnik lahko počel). Danes je Siniša edini strojni tehnik, ki večino časa preživi v kuhinji, svoje znanje strojništva pa lahko uporabi samo pri menjavi plinske jeklenke.
Siniša je od 1. razreda osnovne šole bil moj soplesalec. Najprej pri vseh mogočih folklorah (moj fotr še danes sarkastično komentira, da je bil edini šport, s katerim sva se s sestro ukvarjali, folklora), v 4. letniku srednje šole pa na maturantskem plesu. No, finalnega dejanja nisva izvedla (tako je bilo velecenjeno občinstvo na maturantskem plesu oropano ogleda Freda Astaira in Ginger Rogers v akciji), saj je Siniša namesto, da bi me z lahkotnimi koraki vrtel po plesišču, bled kot stena sedel pri svojem omizju (jaz pa pri svojem, mamicu mu vidim), saj so ga le nekaj trenutkov pred pričetkom pobrali v bolnišnici. Je prvi in zadnji moški, ki me je v življenju pustil na cedilu in sem do njega še vedno prijazna, čeprav mu vsakega toliko časa ne pozabim omeniti, da zaradi njega nisem plesala četvorke. Še danes se seveda tolažim s tem, da je človek nekaj dni pred maturantskim plesom v bolnišnici končal zaradi bolezni in ne zaradi tega, ker se je tako na najbolj eleganten način izognil plesanju z mojo malenkostjo...
Zadnji v letu 2013 je štirideset let dopolnil Siniša. Ker imata s Klaudijo (ženo) gostilno, je njun urnik tako natrpan, da si le redkokdaj vzameta čas zase, še redkeje pa za nas. Ker vsakič, ko karkoli praznujemo pri njiju, nenehno strežeta nas in tudi kako izgubljeno dušo, ki si ob pol desetih zvečer zaželi toplega obroka, smo sklenili, da ju odpeljemo iz Lendave. Spet smo se sestajali in v strogi tajnosti kovali načrt, kdaj in kako bomo izvedli "akcijo". Seveda smo Klaudijo o vsem obvestili (če je ne bi, bi imeli veliko možnost, da se upreta). Prišel je 26. december. Torta. biti je morala nekaj posebnega. Ne samo po izgledu, ampak tudi po okusu. Rahlo nerodno je peči torto nekomu, ki se že pol svojega življenja ukvarja s pripravo hrane za širše občinstvo in mu največja umetnost ni narediti dunajca, ampak v kuhinji ustvarjati neke posteljice in strjenke pri tem pa uporabljati take začimbe, da navadni smrtniki ne znamo ponoviti niti njihovega imena.
Da se izkažem, sem tudi jaz zabredla v vode kombiniranja okusov in nastala je prva torta po mojem receptu. In bojda prvega (recepta, da ne bi kdo pomislil na koga ali kaj drugega) ne pozabiš nikoli. Tisti dan sem se v kuhinji počutila ko Jamie Oliver (le prste sem si lizala kakih 70% manj. Peka tort mi je do decembra postala čista rutina in bila sem kot Miško iz filma Tko to tamo pijeva: "Tata, gledaj, znam i vezanih očiju!!" Sedaj več nisem bila serijsko samozavestna, sedaj sem večino časa lebdela na oblaku samozavesti. Cenjeni, ki se kako leto in pol pred tem pritoževal, da je na TLC-ju moral skoraj vsak večer gledati oddajo Cake boss in je Buddy postal najbolj osovražena oseba v naši hiši, je moral priznati, da so se moji randiji z Buddyjem obrestovali. Sem namreč živi dokaz, da se nekaterih stvari lahko naučiš tudi iz televizije, čeravno nisem najbolj navdušena, če mulca cel dan prežedita pred televizijo. Da ne bo pomote. Finančno se ne obrestuje. Torte pečem le prijateljem, le-tem pa se ja ne računa! Da lahko dostojno gojim svoj hobi, sem se odpovedala celo večjim samomorilskim pohodom po nakupovalnih centrih (ti pohodi so samomorilski predvsem za družinski proračun, meni osebno pa pomenijo sprostitev).
In tako je prvič nastala torta po mojem receptu. Spekla sem mandljeve oblate, jih premazala z raztopljeno 70% čokolado, namazala s kremo iz mascarponeja (razmerje smetana : mascarpone je 30 :70), ki sem ji primešala gozdne sadeže ter kremo, preden sem nanjo položila naslednji oblat, posula s praženimi mandljevimi lističi. Vsi, ki so torto poskusili, so trdili, da je dobra... Upam, da me niso samo tolažili ali pa se na tak način izognili mojim neštetim vprašanjem in užaljenemu egu, ki bi se preostanek večera mulil v sosednjem prostoru, jaz pa bi mu delala družbo in podajala papirnate robce.
Zvečer sem naredila še svetilnik in jadrnico. Ja, tudi ta torta je bila jadralska. Ne vem, če sem že omenila, da je v Lendavi eden izmed nacionalnih športov jadranje. Skoraj vsi jadrajo, kot da bi imeli obali 200 metrov in ne 300 kilometrov stran. Tudi tukaj se razlikujem od večine (tukaj je dokaz, da sem definitivno črna ovca), saj me na jadrnico ne spravijo niti mrtvo. Moje prijatelje imam zelo rada. Tako rada, da bi z njimi preživela nekaj dni na 7 kvadratnih metrih, pa ne. Sprašujem se, če bi na tako veliki površini zdržala sama s sabo...
Prvič v življenju mi je šlo vse kot po maslu. Neverjetno. Zjutraj sem torto oblekla, naredila še svetilnik številka dve, ker je prvi bil prevelik, naredila obalo... No, pri obali se je malo zataknilo. Kamenčke sem delala s filigransko natančnostjo. Enega po enega. ura pa je neusmiljeno tekla. Ker smo sedaj morali biti točni, je okoli pol enih cenjeni začel godrnjati, da na nobeni obali niso vsi kamenčki enaki in da naj pohitim.
"Na moji obali so vsi kamenčki enako veliki, jasno! Jaz sem perfekcionistka!" Sem mu zabrusila. In nadaljevala z delom. Okoli pol druge je bila obala narejena, svetilnik postavljen... Prvič sem uporabila tudi piping gel, s katerim se pričarala morje. In nanj postavila jadrnico. Končni izdelek je bil dober. Pravzaprav je končni izdelek bil noro dober. Tako dober, da mi je moj ego nežno šepnil na uho: "Dobra si, res si dobra" ter me nežno potrepljal po ramenu.
Za daljše sončenje v žarkih slave je zmanjkalo časa. Potrebno se je bilo našemiti, spakirati in razvoziti podmladek. Vseeno nas ne bo dva dneva. Dobili smo se pri Nataliji in Eriku. Vsi oblečeni v kavboje, s kavbojskimi klobuki (naša končna destinacija, ki sta jo izbrala Mito in Erik ter poskrbela za ves spremljevalni program vključno z živo glasbo, je namreč bila country club v Nemesnépu, zato smo se oblekli v kavboje), Črtomirovimi pištolami in lisicami smo se odpravili proti Lovskemu domu ter vdrli direkt v kuhinjo. Siniša je presenečeno zrl v nas s tistim znanim pogledom: "Ajh, koji majmuni!" Tisti trenutek, ko smo ga vklenili, mu več ni bilo do smeha. In dokler je Klaudija pakirala najnujnejše stvari, smo mi pri šanku nazdravljali. V kotu so sedeli pogrebci, vsak pri svojem brizgancu (ja, vem, lendavsko je špricer, ampak meni je ta lep slovenski izraz tako mimo, da sem ga morala uporabiti). In naenkrat je izza mize s pogrebci zadonela tista znana slovenska Kol'ko kapljic tol'ko let. Pa samo recite, da niso vsestransko uporabni. Ker Siniša ni smel vedeti, kam gremo, smo mu prevezali oči, ga potisnili v avto in ga odpeljali. Na poti je prepoznal vsak ovinek, povedal, kje se nahajajo ter ugotavljal, kje je končna destinacija. Erik se je moral kar krepko potruditi, da je Sinišo zmedel toliko, da mu je vrglo Garmina ven in da več ni imel pojma, kje se vozijo.
Šele ko smo prišli v sobo, smo mu sneli prevezo z oči in mu postavili ključno vprašanje: "No, kje smo?????" Fant je najprej pogledal skozi okno, nato je pogledal nas in izdavil: "Pojma nimam!" Presenečenje je uspelo! A to ni bilo edino presenečenje tistega večera. Največje in neponovljivo presenečenje je bila živa glasba. V svojem življenju še nisem slišala tipa, ki bi tako fušal. Celo tisto najbolj znano madžarsko Az a szép, ki jo po litru in vodi brez napake zapoje celo Primorec, je uspel odpeti v takih tonih, da smo šele na polovici ugotovili, za kateri komad gre. In da bi bil tiho, smo mu naročali pijačo. Dosti pijače. Kmalu smo ugotovili, da smo zadevo zapeljali v napačno smer. Več je spil, bolj je prepeval in bolj je fušal. Natakarica nas je okoli polnoči prišla pobarat, če ne bi imeli računalnika in neke druge glasbe, saj so od silnega prepevanja ušesa najverjetneje bolela tudi njo. Celo plačali smo mu, pa ni odnehal. Morda je mislil, da nam je tako všeč... ob pol enih smo ga končno prepričali, da je bilo dovolj. In vklopili laptop, na katerem smo imeli naše komade...
Štiri dni po Sinijevem rojstnem dnevu je bilo Silvestrovo. Klaudija se je s polletno zamudo odločila, da bo tudi ona slavila rojstni dan. Tudi zanjo sem naredila torto. Tako popolnoma silvestrsko. Z vzorcem, ki je štiri dni poprej Anteja popolnoma obnorel (je namreč tudi na moji pidžami)... O tem, kako smo ga dali tistega jutra ob pol petih spat, ne bom. Naj samo omenim, da je sledil moji pidžami...
Tako se je zaključilo naporno leto 2013. Novo leto smo pričakali na pol mrtvi. Trije smo kašljali, eden je bil na antibiotikih, enemu pa je tistega večera začelo teči iz nosa... Naporno je bilo to leto 2013.
In ko sem pomislila, ali sem od tridesetega do štiridesetega leta dosegla kaj velikega, sem ugotovila, da se lahko pohvalim s tremi stvarmi...
S podmladkom in izgubo kakih 25 kg.
Medtem ko je Natalija pri rosnih petnajstih "pobegnila" iz Lendave v Maribor (ja, vpisala se je na prestižno mariborsko II. gimnazijo, kjer ji je glede na dosežke bilo tudi mesto), je meni in Siniši bilo svetovano, da je DSŠ (tedaj še SŠKPEU) v domačem kraju prava izbira za naju. Sošolca več nisva bila, saj je on postal strojnik, jaz pa pedagoginja (to je bil čas zadnjih izdihljajev usmerjenega izobraževanja, ki je poznal celo program pedagoški tehnik in ko sem zaključila svoje srednješolsko izobraževanje sem kot pedagoški tehnik bila usposobljena za brisanje table, nošenje dnevnika in redovalnice ter pripravo grafoskopa (ne, ne - tedaj še niso poznali projektorjev, najboljša mašina pa je bil Commodore 64, ki smo ga uporabljali predvsem za igranje igric) - še danes mi ni jasno, kaj drugega bi pedagoški tehnik lahko počel). Danes je Siniša edini strojni tehnik, ki večino časa preživi v kuhinji, svoje znanje strojništva pa lahko uporabi samo pri menjavi plinske jeklenke.
Siniša je od 1. razreda osnovne šole bil moj soplesalec. Najprej pri vseh mogočih folklorah (moj fotr še danes sarkastično komentira, da je bil edini šport, s katerim sva se s sestro ukvarjali, folklora), v 4. letniku srednje šole pa na maturantskem plesu. No, finalnega dejanja nisva izvedla (tako je bilo velecenjeno občinstvo na maturantskem plesu oropano ogleda Freda Astaira in Ginger Rogers v akciji), saj je Siniša namesto, da bi me z lahkotnimi koraki vrtel po plesišču, bled kot stena sedel pri svojem omizju (jaz pa pri svojem, mamicu mu vidim), saj so ga le nekaj trenutkov pred pričetkom pobrali v bolnišnici. Je prvi in zadnji moški, ki me je v življenju pustil na cedilu in sem do njega še vedno prijazna, čeprav mu vsakega toliko časa ne pozabim omeniti, da zaradi njega nisem plesala četvorke. Še danes se seveda tolažim s tem, da je človek nekaj dni pred maturantskim plesom v bolnišnici končal zaradi bolezni in ne zaradi tega, ker se je tako na najbolj eleganten način izognil plesanju z mojo malenkostjo...
Zadnji v letu 2013 je štirideset let dopolnil Siniša. Ker imata s Klaudijo (ženo) gostilno, je njun urnik tako natrpan, da si le redkokdaj vzameta čas zase, še redkeje pa za nas. Ker vsakič, ko karkoli praznujemo pri njiju, nenehno strežeta nas in tudi kako izgubljeno dušo, ki si ob pol desetih zvečer zaželi toplega obroka, smo sklenili, da ju odpeljemo iz Lendave. Spet smo se sestajali in v strogi tajnosti kovali načrt, kdaj in kako bomo izvedli "akcijo". Seveda smo Klaudijo o vsem obvestili (če je ne bi, bi imeli veliko možnost, da se upreta). Prišel je 26. december. Torta. biti je morala nekaj posebnega. Ne samo po izgledu, ampak tudi po okusu. Rahlo nerodno je peči torto nekomu, ki se že pol svojega življenja ukvarja s pripravo hrane za širše občinstvo in mu največja umetnost ni narediti dunajca, ampak v kuhinji ustvarjati neke posteljice in strjenke pri tem pa uporabljati take začimbe, da navadni smrtniki ne znamo ponoviti niti njihovega imena.
Da se izkažem, sem tudi jaz zabredla v vode kombiniranja okusov in nastala je prva torta po mojem receptu. In bojda prvega (recepta, da ne bi kdo pomislil na koga ali kaj drugega) ne pozabiš nikoli. Tisti dan sem se v kuhinji počutila ko Jamie Oliver (le prste sem si lizala kakih 70% manj. Peka tort mi je do decembra postala čista rutina in bila sem kot Miško iz filma Tko to tamo pijeva: "Tata, gledaj, znam i vezanih očiju!!" Sedaj več nisem bila serijsko samozavestna, sedaj sem večino časa lebdela na oblaku samozavesti. Cenjeni, ki se kako leto in pol pred tem pritoževal, da je na TLC-ju moral skoraj vsak večer gledati oddajo Cake boss in je Buddy postal najbolj osovražena oseba v naši hiši, je moral priznati, da so se moji randiji z Buddyjem obrestovali. Sem namreč živi dokaz, da se nekaterih stvari lahko naučiš tudi iz televizije, čeravno nisem najbolj navdušena, če mulca cel dan prežedita pred televizijo. Da ne bo pomote. Finančno se ne obrestuje. Torte pečem le prijateljem, le-tem pa se ja ne računa! Da lahko dostojno gojim svoj hobi, sem se odpovedala celo večjim samomorilskim pohodom po nakupovalnih centrih (ti pohodi so samomorilski predvsem za družinski proračun, meni osebno pa pomenijo sprostitev).
In tako je prvič nastala torta po mojem receptu. Spekla sem mandljeve oblate, jih premazala z raztopljeno 70% čokolado, namazala s kremo iz mascarponeja (razmerje smetana : mascarpone je 30 :70), ki sem ji primešala gozdne sadeže ter kremo, preden sem nanjo položila naslednji oblat, posula s praženimi mandljevimi lističi. Vsi, ki so torto poskusili, so trdili, da je dobra... Upam, da me niso samo tolažili ali pa se na tak način izognili mojim neštetim vprašanjem in užaljenemu egu, ki bi se preostanek večera mulil v sosednjem prostoru, jaz pa bi mu delala družbo in podajala papirnate robce.
Zvečer sem naredila še svetilnik in jadrnico. Ja, tudi ta torta je bila jadralska. Ne vem, če sem že omenila, da je v Lendavi eden izmed nacionalnih športov jadranje. Skoraj vsi jadrajo, kot da bi imeli obali 200 metrov in ne 300 kilometrov stran. Tudi tukaj se razlikujem od večine (tukaj je dokaz, da sem definitivno črna ovca), saj me na jadrnico ne spravijo niti mrtvo. Moje prijatelje imam zelo rada. Tako rada, da bi z njimi preživela nekaj dni na 7 kvadratnih metrih, pa ne. Sprašujem se, če bi na tako veliki površini zdržala sama s sabo...
Prvič v življenju mi je šlo vse kot po maslu. Neverjetno. Zjutraj sem torto oblekla, naredila še svetilnik številka dve, ker je prvi bil prevelik, naredila obalo... No, pri obali se je malo zataknilo. Kamenčke sem delala s filigransko natančnostjo. Enega po enega. ura pa je neusmiljeno tekla. Ker smo sedaj morali biti točni, je okoli pol enih cenjeni začel godrnjati, da na nobeni obali niso vsi kamenčki enaki in da naj pohitim.
"Na moji obali so vsi kamenčki enako veliki, jasno! Jaz sem perfekcionistka!" Sem mu zabrusila. In nadaljevala z delom. Okoli pol druge je bila obala narejena, svetilnik postavljen... Prvič sem uporabila tudi piping gel, s katerim se pričarala morje. In nanj postavila jadrnico. Končni izdelek je bil dober. Pravzaprav je končni izdelek bil noro dober. Tako dober, da mi je moj ego nežno šepnil na uho: "Dobra si, res si dobra" ter me nežno potrepljal po ramenu.
Za daljše sončenje v žarkih slave je zmanjkalo časa. Potrebno se je bilo našemiti, spakirati in razvoziti podmladek. Vseeno nas ne bo dva dneva. Dobili smo se pri Nataliji in Eriku. Vsi oblečeni v kavboje, s kavbojskimi klobuki (naša končna destinacija, ki sta jo izbrala Mito in Erik ter poskrbela za ves spremljevalni program vključno z živo glasbo, je namreč bila country club v Nemesnépu, zato smo se oblekli v kavboje), Črtomirovimi pištolami in lisicami smo se odpravili proti Lovskemu domu ter vdrli direkt v kuhinjo. Siniša je presenečeno zrl v nas s tistim znanim pogledom: "Ajh, koji majmuni!" Tisti trenutek, ko smo ga vklenili, mu več ni bilo do smeha. In dokler je Klaudija pakirala najnujnejše stvari, smo mi pri šanku nazdravljali. V kotu so sedeli pogrebci, vsak pri svojem brizgancu (ja, vem, lendavsko je špricer, ampak meni je ta lep slovenski izraz tako mimo, da sem ga morala uporabiti). In naenkrat je izza mize s pogrebci zadonela tista znana slovenska Kol'ko kapljic tol'ko let. Pa samo recite, da niso vsestransko uporabni. Ker Siniša ni smel vedeti, kam gremo, smo mu prevezali oči, ga potisnili v avto in ga odpeljali. Na poti je prepoznal vsak ovinek, povedal, kje se nahajajo ter ugotavljal, kje je končna destinacija. Erik se je moral kar krepko potruditi, da je Sinišo zmedel toliko, da mu je vrglo Garmina ven in da več ni imel pojma, kje se vozijo.
Šele ko smo prišli v sobo, smo mu sneli prevezo z oči in mu postavili ključno vprašanje: "No, kje smo?????" Fant je najprej pogledal skozi okno, nato je pogledal nas in izdavil: "Pojma nimam!" Presenečenje je uspelo! A to ni bilo edino presenečenje tistega večera. Največje in neponovljivo presenečenje je bila živa glasba. V svojem življenju še nisem slišala tipa, ki bi tako fušal. Celo tisto najbolj znano madžarsko Az a szép, ki jo po litru in vodi brez napake zapoje celo Primorec, je uspel odpeti v takih tonih, da smo šele na polovici ugotovili, za kateri komad gre. In da bi bil tiho, smo mu naročali pijačo. Dosti pijače. Kmalu smo ugotovili, da smo zadevo zapeljali v napačno smer. Več je spil, bolj je prepeval in bolj je fušal. Natakarica nas je okoli polnoči prišla pobarat, če ne bi imeli računalnika in neke druge glasbe, saj so od silnega prepevanja ušesa najverjetneje bolela tudi njo. Celo plačali smo mu, pa ni odnehal. Morda je mislil, da nam je tako všeč... ob pol enih smo ga končno prepričali, da je bilo dovolj. In vklopili laptop, na katerem smo imeli naše komade...
Štiri dni po Sinijevem rojstnem dnevu je bilo Silvestrovo. Klaudija se je s polletno zamudo odločila, da bo tudi ona slavila rojstni dan. Tudi zanjo sem naredila torto. Tako popolnoma silvestrsko. Z vzorcem, ki je štiri dni poprej Anteja popolnoma obnorel (je namreč tudi na moji pidžami)... O tem, kako smo ga dali tistega jutra ob pol petih spat, ne bom. Naj samo omenim, da je sledil moji pidžami...
Ni komentarjev:
Objavite komentar