Presenečam že od nekdaj. Svoje starše sem prvič presenetila ob svojem rojstvu. Prišla sem v pravem levjem slogu, tako da so prvi hip bili osupli, če ne šokirani nad mojim prihodom. Vse babice, vsi dedki, vse ožje in širše sorodstvo je pričakovalo fantka. Vključno z mamo in očetom In glede na položaj planetov ob spočetju, glede na predvideni datum poroda, glede na obliko trebuha... Po vseh pravilih bi morala biti fant! To je mami zagotovila tudi babica, ki je pri ugotavljanju spola otroka glede na obliko trebuha bila uspešna v več kot 95% primerov (to so bili časi, ko si bil tekom cele nosečnosti upravičen do enega samega samcatega ultrazvočnega pregleda in tudi takrat se zdravnik ni ubadal z ugotavljanjem spola otroka). Tistega davnega leta sem okoli desetih zvečer prvič uspela presenetiti vse zbrane. Pričakovali so Vojka, rodila se je punčka, za katero niso imeli niti imena! Glede na čenče, ki so še kako desetletje krožile po naši ulici, me je fotr prvi večer zapil kot dečka in se šele drugega dne, ko je prišel v porodnišnico, zavedel krutega dejstva, da sem baba. In bojda mu je, ko je videl grozo v fotrovih očeh, celo sam zdravnik rekel, da mu je žal! Žal????? Česa je bilo lahko žal njemu?
Prvi zaplet je bila izbira imena. Ko je velecenjeno sorodstvo po prvem šoku prišlo k sebi, je namreč bilo ugotovljeno, da je moja malenkost brezimena. Bila sem deklica Hojnik. Brez pretiranega družinskega posvetovanja se je mati odločila, da mi bo ime Rahela. To ime je "pobrala" v romanu Ferda Godine, ki ga je prebrala nekaj tednov poprej. In roko dam v ogenj, da se ni pozanimala o pomenu imena, saj Rahela, ki je sicer lepo židovsko ime (tukaj ne bom razpravljala o vsebini romana, kjer ta Rahela, po kateri sem dobila ime, zapelje kaplana in ga skupaj, najverjetneje v goreči molitvi, grešita tako, da si od sramu celo sam Gospod zatiska oči; ljubezenska zgodba z nesrečnim koncem pa je definitivno vplivala na hormonov polno nosečnico), pomeni ovca. Mama, najlepše hvala. Ovca???? Tekom let se je izkazalo, da je pomen imena popolnoma neskladen z mojim značajem, ker v sebi nimam nič ovčjega, puhastega in mehkega. Pa tudi čredi nisem nikoli sledila, četudi bi zaradi lastne varnosti bilo to več kot dobrodošlo. Če že ovca, potem sem od nekdaj definitivno črna. Tako v družini kot tudi širše. Po domače: ko so vsi šli levo, sem jaz bezljala v desno, ko so vsi šli desno, sem jaz, ne ozirajoč se na trenutno družbeno klimo, ponosno, z dvignjeno glavo korakala v levo. Še danes je tako, četudi se v določenih situacijah za vejico, ki binglja nad prepadom, držim samo še s trepalnicami (še sreča, da delajo maskare, ki podaljšajo, utrdijo in zgostijo - če maskare ne bi uporabljala, bi že zdavnaj bilo po meni).
Vsekakor pa tako ni bilo tako od samega začetka. Le-ta je bil obetaven! Pravijo, da sem bila miren in ljubek, modrook in svetlolas otrok, ki je večino časa prežedel v stajici in zvedavo opazoval dogajanje okoli sebe. Bojda se igrač v veliki večini primerov niti dotaknila nisem. Ja, predvsem zaradi tega, ker bi jih morala po uporabi pospraviti. Tako sem se že kot otrok naučila, da se stvari, ki jih po uporabi moraš vrniti na svoje mesto, ne uporablja, še posebej, če je pri tem potrebna prevelika fizična obremenitev. Kdo pa svoj dragoceni čas trati s pospravljanjem????? Kasneje so se stvari obrnile v prid širše družbe. Kot najstnica sem sobo imela večino časa v takem stanju, da si v njej iskal celo mene, ker sem bila izza gore cot in drugih nujno potrebnih stvari popolnoma neopazna. Takrat je mati uvedla psihološko foro, s katero je uspela vplivati name. Dokler ne bo pospravljeno, ne smeš ven. In ker sem že od nekdaj blazno družaben človek, je to bila največja kazen, ki me je lahko doletela. Tako sem vsako soboto, če sem hotela zvečer ven, morala pospraviti sobo. Me je izučilo? Ne. Epizoda se je ponavljala iz tedna v teden, iz meseca v mesec, iz leta v leto... Če sem odkrita, je tako še danes. Moja pisalna miza v službi je večino časa tako obložena, da morajo sodelavke tu in tam dvakrat preveriti, če sem sploh v pisarni. Se pa definitivno motijo, ko pravijo, da je v moji pisani nered. Sama temu strokovno pravim: ustvarjalni nered.
Ker se kot otrok pač nisem igrala, to s toliko večjim užitkom počnem danes. Torte, ki jih ustvarjam, so moja igra. Dragi starši, kot vidite, je boljše, da lastne otroke silite v igro, saj se jim okoli štiridesetega lahko obrne na slabše, tako kot se je meni. In potem bodo v letu ali dveh želeli nadoknaditi vse zamujeno...
Drugo dejstvo ne igranja sta mama in fotr hitro obžalovala. Ker je pač otroka potrebno z nečim zaposliti, sta mi ponudila knjige, saj si le-te lahko po uporabi vrnil na knjižno polico. In brati sem začela hitro, pri treh letih. Sprva so bili vsi navdušeni, če ne celo presenečeni, a ta navdušenost je kaj kmalu prerasla v grozo. Otrok, ki bere vse po vrsti, kmalu postane nepredvidljiv. Mislim, da sem eden izmed redkih slovenskih otrok, ki je bil, sicer na zelo eleganten način, izključen iz vrtca. Vrtec sem obiskovala v času, ko so si vzgojiteljice vzele čas za kavico tudi takrat, ko so nas nagnale na zrak in takrat nobeden od staršev glede tega ni kompliciral. Sovražila sem igre v peskovniku. Predvsem zaradi tega, ker sem se v skupino vrnila umazana kot pujs, saj se je igranje v peskovniku navadno končalo z vsesplošnim obmetavanjem s peskom. Tako sem nekajkrat mrtvo hladno odkorakala iz vrtca proti domu. Ko pa so vzgojiteljice začele zaradi mene zaklepati vrata dvorišča, sem se nekega lepega dne naslonila na vrata prostora, v katerega so se poskrile pred podivjanimi mulci, in z ljubkim glaskom zažgolela: "A, tako, lisice! Ve pijete kavo in kadite, deca pa naj se zunaj v tem času spokoljejo!" Še isti dan je bilo mami vljudno povedano, da bi bilo najboljše, če vrtca več ne bi obiskovala, saj bojda preveč izstopam iz povprečja (tako se, zavito v celofan, reče neprilagojenim otrokom). Že takrat so meni, angelskemu bitju, začeli rasti rogovi.
Po tistem, ko sta si starša opomogla od začetnega šoka, sta se odločila, da grem v vrtec v Malo Polano. Mama je bila učiteljica razrednega pouka v sosednjem razredu in me je tako imela cel čas na očeh (ziher je ziher in če dete ne upošteva pravil, ga je treba nadzorovati vsak trenutek v dnevu). Moji novi vzgojiteljici je na dolgo in široko razložila, da sem izjemno neprilagodljiv otrok ter ji dobrohotno svetovala (v njeno dobro), da naj me ne sili v skupinske aktivnosti, ker bom zaradi svojega značaja vedno hotela izstopati (definitivno ne v pozitivni smeri). Tako so me v vrtcu puščali v kotu s kupi knjig. Kakih 20 let kasneje mi je moj znanec rekel, tako čisto po domače:"Znaš, ali stvarno si bla čüdna. Mi smo se zunaj špilali ipi apač (to je po slovensko lovljenje), ti pa si notri v belih žabah in čisti obleki čitala!"
O času osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja bi lahko napisala knjigo. Z neumnostmi, tistimi čisto pravimi, sem začela v 6. razredu. Takrat sem namreč prvič, pri zgodovini, ko me je učiteljica želela vprašati, uporabila moj kultni izrek: "Ne odgovarjam!" Ne vem, če sem najprej dobila cvek in je učiteljica potem obvestila mamo, kako predrzna sem ali pa je bilo obratno. In spet so bili presenečeni vsi okoli mene. Še danes ne vem zakaj! Spomnim se le tega, da je mati pridivjala iz službe, besna tako, da se je kadilo, potem pa ni vedela, kako bi me kaznovala. In to se je zgodilo velikokrat. Enostavno zame nobena kazen ni bila dovolj vzgojna. Ja, čudna sem bila že kot otrok.
To, da smo vsi v družini preživeli moja najstniška leta, je čista sreča. Fotr je mnogokrat postavil retorično vprašanje: "Kdaj jo bo srečala pamet?" In mati mu je vsa solzna, četudi je odgovor bil splošno znan, odgovorila: "Nikoli!" Čim bolj so mi prepovedovali stvari, z večjim užitkom sem se jih lotevala. In tako je še danes, ko me je po mnenju nekaterih (ampak res samo peščice) končno srečala pamet. Vendar se še vedno držim načela:
Leta so dobesedno oddivjala mimo mene. Tako sem se nekega jutra zbudila in ugotovila, da je 20. avgust 2013. Še en dan sem lahko tridesetletnica. Juti bo vse drugače! Srečala se bosta nebo in zemlja, dobro in slabo, nebesa in pekel! Mogoče bo, glede na to, da bom stopila v četrto desetletje, celo konec sveta! Bojda nekateri indici kažejo na apokalipso. A ni moj 40. rojstni dan dovolj velik indic, da je lahko konec sveta?????
Vendar to definitivno ni bil dan, da bi razčiščevala s preteklostjo ali se smilila sama sebi. Bil je dan za novo torto. Mojo prvo trinadstropno. Dan, ko je do poznega popoldneva šlo vse po načrtu. Tako, da sem bila prepričana, da me je Murphy zapustil. Oblate sem spekla dan poprej, naredila sem tudi kreme in torte sestavila, tako da sem prvič v življenju bila več kot točna (pravzaprav sem prehitevala samo sebe po desni; prvič v življenju). Vse tri torte so v hladilniku čakale na dokončno obdelavo. In sama sebi moram priznati, da so izgledale fantastično.
Se sprašujete, če sta pričujoči torti čokoladni? Ne, oblati so pobarvani na črno. Tudi kreme sem pobarvala. Najverjetneje vas zanima, zakaj. Ker sem želela, da torta odraža mojo pripadnost peščici črnih ovac. Pravzaprav sem že pred leti tisti znani rek iz Forresta Gumpa priredila sebi v prid, tako da se več ne glasi: Life's a box of chocolates. You never know what you're gonna get., ampak: Rahela is like a box of chocolates. You never know what you're gonna get.
Dan je potekal mirno. Celo moj podmladek, ki je bil prisiljen letati z mano po trgovinah, je bil v najbolj angelski izdaji - nič tečna, nič sitna, pripravljena pomagati. Pa naj poudarim, da se nista uspela scufati niti enkrat samkrat. Tisti, ki imate otroke, veste, da je nakupovanje z otroci (predvsem, če so slednji v dvojini ali množini) podobno najhujši nočni mori in da namesto 2 uri za nakupe potrebujete 3 ali 4 ure. Ja, cenjeni je kot navadno bil v službi (že nekaj časa na mehurju čutim, da si uredi, da mora v službo dan pred velikimi dogodki zato, da jaz lahko pol dneva zabijem po trgovinah s špecerijo in kot nepalska šerpa najprej stvari tovorim v avto, nato pa še iz avta v hišo). In tisti trenutek, ko sem že petič ponovila vajo nošenja nakupovalnih vrečk v hišo ter prehodila za dodatno rekreacijo dve etaži stopnic, me je resnično prijelo, da bi ga, ko pride domov...
Še vedno je bilo vse več kot idealno. Vrtnice iz fondanta so bile pripravljene, torte sem namazala z masleno kremo ter čakala, da se krema strdi, otroka sta bila mirna in tiha, kar je velika redkost (že cel dan se nista scufala in vse skupaj je postajalo resnično sumljivo). Igrala sta se v Irajini sobi. V miru in tišini sem brskala po netu. Vse je bilo preveč popolno, da bi lahko trajalo v nedogled. Naenkrat je v jedilnico prišel Črtomir in mi rekel: "Mama, lahko v bazen od barbik dava malo vode?" Tisti trenutek, ko sem rekla, da lahko, vendar malo in ta malo s prsti tudi pokazala, sem pomislila, da bi morala bila reči ne. Vendar... Po toči zvoniti je prepozno, ne? V kuhinji sem pripravljala zgodnjo večerjo, ko sem ugotovila, da je tišina v hiši sumljiva. Bilo je preveč tiho. Daleč preveč. Vedela sem, da je nekaj hudo narobe. V Irajino sobo me je dobesedno katapultiralo. Verjemite, da sem imela kaj za videti. Sredi sobe se je bohotila veliiiika luža, mulca pa sta se sredi luže, ki se je z bliskovito hitrostjo širila pod omare, mrtvo hladno igrala. Ja, v tistem trenutku me je skoraj pobralo. Ne zavpila, zarjovela sem: "Kaj sta vidva normalna???????" V trenutku sem se prelevila v kombinacijo razočarane gospodinje in ženske na robu živčnega zloma. Naslednjo uro sem reševala povodenj v otroški sobi in z grozo ugotovila, da je Murphy še vedno tukaj. Najverjetneje je uvidel, da me je predolgo pustil samo, zato se je vrnil v filmskem slogu.
Mulca sta se iz varnostnih razlogov preselila v dnevno sobo in čakala, kaj se bo zgodilo, jaz pa sem od sten vlačila omare in bila krvavo bitko z vodo. Bila sem besna kot ris. In v tistem trenutku se je domov vrnil cenjeni. Bolj neprimernega trenutka ni mogel izbrati. Ko je hotel vprašati, kaj se je zgodilo, sem ga prestrelila s takim pogledom, da se je iz varnostnih razlogov umaknil tudi on. K mulcema v dnevno sobo. In vsi trije so čakali, da se vihar poleže. Nekje okoli osmih sem končno prišla v dnevno sobo in si privoščila polurni monolog o neodgovornosti vseh, s katerimi si delim streho nad glavo. Vsi od največjega do najmanjšega, vključno s psom, so gledali v tla in molčali. To je bilo v tistem trenutku tudi najbolj primerno.
Ko je moj bes za odtenek ali dva splahnel, sem z grozo ugotovila, da je ura devet. Torta!!!!! V mislih sem preračunavala, koliko časa potrebujem, da jo dokončam. Z nadzvočno hitrostjo sem se lotila dela. Ure so minevale kot za stavo. Najprej sem morala vse obleči v fondant (ne eno, tri!!!!). Danes imam torto oblečeno v 15 minutah, če ne še prej. Z izkušnjami, ki sem jih imela tedaj, je to trajalo celo uro in pol. Potem je bilo potrebno po celi torti narediti vzorec. S tem sem se igrala še naslednjo uro in pol. Ob enih zjutraj je bila torta nared za finalno dejanje. Potrebno je bilo narediti kakih 200 kroglic iz fondanta za obrobe ter na torto nadevati vrtnice. Še dobri dve uri in pol dela. Okoli pol štirih zjutraj je torta bila nared. In bila je prelepa (vsaj meni). S ponosom sem naslednjih 5 minut zrla vanjo. Moj ego je plesal kan kan, moja samozavest je dobila novo serijsko številko.
V polsnu sem videla cenjenega, ki se sklanja nad mene in mi pod nos moli telefon.
"S pošte te kličejo!"
Pogledala sem na uro. Bilo je pol sedmih zjutraj. Pa kaj so normalni?????
"Reči jim, da jih pokličem, ko se zbudim!" sem zamomljala in se obrnila na drugo stran.
"Ne morem! Pod nujno želijo tebe. Bojda je nekaj z Ljudsko!"
WTF??? Z Ljudsko ob pol sedmih zjutraj? Tisti trenutek mi niti na konec pameti ni prišlo, da je vse skupaj potegavščina mojih kolegov.
Zamomljala sem:" Oni vedo, da imam jaz danes rojstni dan? In da sem do štirih delala torto?"
Pograbila sem telefon ter kolikor se je le dalo vljudno izustila: "Ja, prosim?"
"Dobro jutro, gospa Rahela! Ropoševa pri telefonu. Se opravičujem, da vas motim tako zgodaj, ampak je na RIC-u prišlo do neke napake in morate pod nujno prit prevzet drugi paket pol za maturo," sem zaslišala.
Kaj????? Koga briga danes matura! Ženska spala sem točno 2 uri in pol. V tistem trenutku sem se odločila, da jo na hitro odpravim.
"Sonja pride čez dobre po ure v službo in lahko prevzame paket. Je pooblaščena. Jo bom poklicala."
"Gospa Rahela, vi ga morate prevzeti!"
"Ne, lahko ga prevzame Sonja!" se nisem dala.
"Gospa Rahela, res ga lahko prevzame samo predsednik ŠMK."
"Sonji bom napisala drugo pooblastilo."
A ne, ne bom šla nikamor. Na dopustu sem.
"Gospa Rahela, lepo vas prosim, pridite vi. poštar vas bo čakal pred Ljudsko."
No, tu so bile finale.
"Gospa Ropoševa, ni šanse, da grem. Niti pod razno. Spat sem šla ob pol štirih. Ne bom sedaj prišla ne na pošto, ne pred Ljudsko. Ja?"
Več nisem bila tako vljudna in prijazna kot sem nameravala biti. Mater, je ženska vztrajna. Cenjeni je poleg mene obračal oči, a meni še vedno ni bilo nič jasno. Odločila sem se, da ne grem. In ko se odločim, se tega držim. Ne premakne me nič. Res nič. Moj karakter v normalnem stanju tehta kaki 2 toni. Glede na okoliščine pa lahko težo celo podvoji.
Proseči glasek na drugi strani je izustil: "Lepo vas prosim, pojdite na Ljudsko. Vaši prijatelji imajo presenečenje za vas in vas čakajo... Pa ne jim povedati, da sem vam povedala."
Moje razpoloženje se je v trenutku spremenilo. V trenutku sem postala prijazna in sladka in mehka...
"Ah, ja, no, potem pa grem..."
Za tiste, ki se bodo borili z mojim karakterjem v prihodnosti: tudi mene se lahko zelo hitro omehča, le na pravo struno je potrebno zaigrati v pravem trenutku. Nase sem potegnila prve cote, ki so mi prišle pod roke, na hitro sem si nadela trohico make upa, da ne bi koga od prisotnih, ko bi me videl, zadela kap in se odpravila na Ljudsko. Na poti sem razmišljala, da bom morala presenečenje zaigrati. Uboga ženskica me je od doma lahko premaknila le tako, da mi je povedala, kaj je na stvari. Moji prijatelji so bili mnenja, da bom, če je nekaj povezanega z Ljudsko letela tja tako, da bi bom polomila noge. Saj, drugače bi... Ampak ne na svoj 40. rojstni dan. E, to pa ne!
Bili so pripravljeni v nulo. Na parkirišču nobenega avta. Vrata zaklenjena. Čakaj malo... Kdo jim je pa odklenil Ljudsko????? Kako so prišli not? Čez nekaj minut, ko sem stopila v razred (naj omenim, da sem najprej odbezljala v pisarno), mi je postalo jasno, da sta se angažirali tudi Sonja in Dragica.
Sem bila presenečena? Ja, sem! Čeprav tega niso verjeli. Podoživela sem spomin na mladost. Ponovno sem namreč bila sprejeta med pionirje. V učilnici sem imela Jugoslavijo v malem. Še zastavo so nekje izbrskali in poiskali vse stare komade, ki smo jih tedj prepevali! Po zaobljubi, ki sem jo morala ponavljati za doživljenjsko predsednico pionirske organizacije (Klaudija je v Lendavi res bila zadnja predsednica pionirske organizacije)
Naj končam v svojem slogu. Meni osebno pesem z najlepšim besedilom... Čeprav novejša. Ampak kdo od nas se ne spomni Massimovega komada Zamisli život u ritmu muzike za ples!
Ja, tako je to, ko je človek star 40. Četudi danes, skoraj leto dni po dogodku trdim, da so štirideseta nova dvajseta!
Ni komentarjev:
Objavite komentar