Kri ni voda

Imam sestro. Že skoraj 41 let. Pravzaprav sem jaz tisto bitje, ki ji je prekrižalo načrte, saj je mislila, da bo do konca življenja ostala edinka, potem pa se je pri polnih desetih morala sprijazniti z dejstvom, da ji bo do konca njenega življenja delala družbo mlajša sestra, za katero bo najverjetneje tu in tam potrebno tudi poskrbeti.

Pri Cvetki je bil začetek perspektiven, pravzaprav je bil dobesedno sanjski. V vrtcu je bila Cvetka najbolj pridno dete, v osnovni šoli najboljša učenka in v gimnaziji najbolj perspektivna dijakinja. Udeleževala se je vseh možnih tekmovanj in iz vsakega prinesla priznanje, saj je vedno bila med
 tremi najboljšimi. Vedno. Fotr je vsa priznanja in diplome, ki jih je prinašala domov, s ponosom uokvirjal in jih pribijal na steno v njeni sob, jaz pa sem tako že kot majhna bila deležna maminega strokovnega vodenja s podrobno razlago o njenih dosežkih, ko sem "pomotoma" zašla v njeno sobo (verjemite, da se je to zgodilo, ko sem dojela, da mi na tak način mama želi povedati, da naj se zgledujem po njej, sila redko). 

S Cvetko sva si različni kot noč in dan. Tako po izgledu kot karakterno. Razliko v karakterju bi lahko pripisali vplivu okolja in samodejavnosti. A pri naju je zatajila celo dednost. Pa toliko o genetiki! In ko nekdo nejeverno odreagira na dejstvo, da sva sestri, ga  potolaživa, da je takrat, ko sem se rodila jaz, po ulici raznašal pošto drug poštar... Priznati moram, da je kar dolgo trajalo, da se je sestra vsaj malo začela zgledovati po meni in da nisem bila dežurni krivec za vse "pizdarije" v družini jaz. Ampak... Ona ni nikoli delala majhnih neumnosti. Njene so vedno bil pospremljene s pridevnikom grande. In njena najboljša do sedaj (o tej vesoljno sorodstvo govori še danes, eni z grozo, drugi s kančkom zavist) je bila, ko se je na vratih pojavila v beli obleki s takrat še neznanim "tipom" in slavnostno oznanila: "Mama, ati, poročila sem se!" (Ja, sodelovala sem, vendar le v zadnjem trenutku. Kje pa mene ni poleg?). Mamo je skoraj kap, fotr je bil tako besen, da se mu je okoli ust pojavila pena, jaz pa sem za njima stala v najbolj nedolžni pozi, ki sem jo tekom let uspela naštudirati, ko se sodelovala pri kaki neumnosti in sem bila kriva le posredno (mislim, da se mi je nad glavo za nekaj trenutkov pojavil celo avreol). Ko so se po dveh dneh bemtenja strasti končno pomirile, sta mama in fotr s skupnimi močmi prišla do zaključka: "Rahela, ti si kriva!" Ja, seveda... jaz imam ženitveno posredovalnico, ha?

Ko je bila stara 27, leto gor ali dol, ni pomembno, se je Cvetka odločila, da bo umetnica. Umetniška nagnjenja je začela kazati že kot otrok, saj se je bala gumijastih škornjev in krompirjevih olupkov, kombinacija obojega pa je pri njej povzročila že manjšo paniko. Kasneje so se v kategorijo fobij uvrstili še kuščarji, žabe in pajki (zaradi lastne varnosti še danes vsa ta bitja odstranimo iz njenega fokusa še preden jih njeni možgani registrirajo, ker....). Edino s kačami se je sprijaznila, seveda predelanimi v torbice, pasove in čevlje. Te so ji v taki obliki izredno blizu. Najverjetneje zaradi dejstva, da je po osnovnem poklicu modna kreatorka. In ko izbije ta del njene osebnosti, se je vsi bojimo. Njeno najbolj klasično retorično vprašanje je: "TO boš imela oblečeno?!?!?!" Pred leti sem se ji še skušala upirati in zaradi mojega upiranja je bilo izrečenih mnogo nepotrebnih besed, pravzaprav sva se pred vsakim skupnim odhodom od doma uspeli pokregati tako, da nisva cel dan spregovorili niti besedice. Danes jo pogledam bolj začudeno kot ona mene in ji dobesedno zagotovim: "Neeeeee! Ravno sedaj sem se nameravala preobleči! Pa ja ne misliš, da bom šla v tem ven!?!?" V paniki pa razmišljam, kaj za hudiča naj potegnem nase, da bom zadovoljila njen pikolovski okus in da bo na koncu volk sit in koza cela (ja, pravilno sklepate, v tem primeru sem koza jaz). Ona me je tudi naučila, da se hiše nikoli ne zapusti v trenirki in brez make upa. Tudi če moraš pod nujno skočiti v trgovino, ker ti je zmanjkalo kake sestavine in si sredi pečenja. Tako moja malenkost, preden zapusti varno zavetje svojega doma, vedno poskrbi za lastno urejenost, ker nikoli ne ve, kje v mestu lahko naleti na njo (glede na dejstvo, da jo je enkrat že skoraj stisnilo, pa je ni smiselno po nepotrebnem razburjati). Definitivno pa ji je uspelo, da mi je tekom let uspela privzgojiti dokaj dober slog oblačenja. Pa ne samo to! Uspela me je prepričati, da Desigual s svojimi kroji in barvami ni zame (predvsem zaradi tega, ker sem za svojo težo morda za odtenek ali dva prenizka in Desigual res dobro izgleda samo na tistih ženskah, ki nimajo odvečnega maščevja na določenih strateških delih telesa). Danes se obe oblačiva pretežno v črno. In ko kam greva ter se v avtu spogledava, je najin prvi komentar: "Kaj nama je kdo umrl?"

Danes je Cvetka umetnica. Ja, taka v pravem pomenu besede, ki na stotine evrov zapravi za platna, čopiče in barve. Postala je ena izmed peščice tistih izbrancev, ki jim je Ministrstvo za kulturo milostno podelilo status umetnika s pripisom: Znajdi se! In ker je ugotovila, da so umetniki večino časa lačni, barve in čopiči pa niso užitni, polovico delovnega časa dela kot učiteljica. Dejstvo je, da lačen ne moreš vihteti čopiča, četudi se še tako trudiš. Moj prvi podvig, povezan z njenim umetniškim izražanjem, se je zgodil pred davnimi leti, ko sem bila v Kanadi. Bojda imajo Kitajci najbolj kakovostne čopiče (tako trdi ona, meni pa so tako ali tako vsi čopiči enaki) in v Torontu je kitajska četrt. In ker sem že ravno bila tam... Tistih par korakov za ceno umetnosti... Najprej naj omenim, da je tistih par korakov bilo nekaj 10 kilometrov. Pripravljalo se je na dež. Pritisk je bil nekje pri nožnem mezincu, ko sem prišla do kitajske četrti. Že na začetku le-te je smrdelo po vsem mogočem, še najbolj pa, to sem ugotovila naknadno, po sveže zaklanih racah. Neznosen vonj seje mešal z govorico malih Kitajčkov, ki je bila še najbolj podobna neprekinjenemu žlobudranju. Niti eden od tistih, ki sem jih ustavila, ni vedel 6 besed angleško, zato sem se morala znajti, kakor sem se vedela in znala. Ko sem se tako prebijala skozi morje Kitajcev, crknjenih rac z na pol odrezanimi glavam in vseh ostalih živali, ki so bile na pol žive ali na pol pečene, se je še dodobra ulil dež. Seveda sem bila v trenutku do kože premočena (dežnika nikoli ne nosim s sabo) in ko sem končno prišla do art store, je teklo iz mene kot da bi stopila izpod tuša. Mala Kitajka, ki je delala v trgovini, se je, po gestah sodeč, razburjala, ker se je v trgovini okoli mene naredila lužica, ki jo je hitela brisat z neko prastaro krpo, na kateri so bili (dam se staviti, d je bila kri) rdeči madeži in ko se je za silo pomirila, sem jo pobarala v my perfect english, kje imajo čopiče iz svilenih vlaken. Teta je zavohala, da bo naredila dober biznis in obrnila ploščo. Vsa medena mi je v nerazumljivi angleščini začela ponujati čopiče vseh barv in oblik. Zakaj je bila naenkrat tako prijazna, mi je postalo jasno, ko sem plačevala. Teta me je mimogrede obrala za 300 dolarjev (najverjetneje mi je zaračunala tudi lužico, ki sem jo ustvarila sredi njene trgovine). Kolikor so me nesle noge, sem po tem pomembnem nakupu z največjim veseljem pobegnila nazaj v civilizacijo. Nekaj let za tem sva bili skupaj v Houstonu. In ko je moja zlata sestra v taksiju omenila, da bi šli v China town pa ji je slednje odsvetoval taksist, ki je bil hispanjolo, sem se mu v svoji goreči hvaležnosti skoraj vrgla za vrat.

Moj drugi večji podvig, povezan s sestrino umetnostjo, se je dogajal lani decembra. Takrat je imela v Lendavi pregledno razstavo. Mene je zadolžila za catering. Ker sem (po njenih besedah) bojda rojena za to (ha, ha, ha). Kot navadno je imela do podrobnosti razdelano, kaj želi imeti. Celo barve sem imela predpisane. In ker za sestro ni nič težko narediti, sem se z največjim žarom vrgla v projekt catering. Celo teden dni dopusta sem si vzela, da sem uresničila vse njene želje. Tri dni sem pekla kot zmešana. Še sreča, da sta mi pomagali Sonja in Dragica, ki sta se, ko sta slišali, kaj vse nameravam narediti, odločili, da bosta prispevali svoj delež k čaščenju umetnosti. Cvetka me je kak teden poprej seznanila s krutim dejstvom, da bo na odprtju razstave kakih 200 ljudi. In nahraniti 200 ljudi ni mačji kašelj. In Cvetka je hotela 3 nadstropno torto v treh predpisanih barvah: črni, beli in rdeči. Takih, kot so njene slike.

Schwester, sori, ker kradem fotografije tvojih slik iz tvoje spletne strani! Ampak glede na dejstvo, da sem pred leti kradla cote iz tvoje omare, bi na to že morala biti navajena.

Tematsko je torta morala biti povezana z njenimi slikami (pa kaj sem jaz, fucking Houdini?????). Ker sem se do takrat že naučila, da krogi v umetnosti pomenijo ženski princip, sem vedela, da bo torta pikasta. To je bila moja druga trinadstropna torta. Če so pri prvi majhne napakice bile dovoljene, pri tej na kakršno koli napako nisem smela niti pomisliti. Poleg vseh krem in kremic ter drugega peciva, sem zadnji dan delala še torto. Naj omenim, da je bila torta tudi znotraj pikasta? Ja, če je potrebno stvar zakomplicirati, sem prva.

Nekje okoli dveh zjutraj sem imela torto oblečen in zloženo. Manjkale so samo še pike in obroba. Da torta ne bi bila preveč pusta, sem se odločila, da bodo na vsakem nadstropju pike drugačne velikosti, od največjih na spodnjem do najmanjših na zgornjem nadstropju. Ko sem na najnižje nadstropje "limala" pike, sem si mislila: "Vau, ob treh bom že spala! Hitro gre!" Pa je na obisk prišel stric Murphy. Bojda mi ponoči že dolgo ni delal družbe. Najvišje nadstropje je bilo peklensko! Pike premera en centimeter. Fantastično delo za ob pol štirih zjutraj. Pa še natančna sem morala biti bolj kot kadarkoli poprej! Do šestih zjutraj mi je torto uspelo dokončati. Tiho sem računala, koliko časa bom lahko spala, saj sem morala narediti še kakih 300 cupcakesov in razrezati tono peciva, ki sem ga zvečer pekla. Torta je bila narejena po vseh umetniških merilih in vedela sem, da ji bo všeč. In na njej ni bilo ene same napakice.

Drugo jutro, po kakih dveh urah spanja, sem z delom nadaljevala. Naredila sem morje cupcakesov, ki so bili belo-črni ali črno-beli, naredila sem kremo iz bele in črne čokolade, kremo iz mascarponeja in malin... Ura je tekla. Dragica je naredila tako enakomerne breskvice, da bi se sam Rudolf zjokal, če bi jih videl... (ja, breskvice so tudi bile belo-rdeče). Ob enih mi je voda že pošteno tekla v grlo. Vedela sem, da mi sami vsega ne bo uspelo narediti do otvoritve. In kljub temu, da sem še dan poprej Sonji zagotavljala, da je dovolj, če speče pecivo in naredi kremo, sem jo ob enih panično klicala, da naj mi pride pomagat. In je, tako kot vedno, prišla. Dokler sva uspeli razrezati vse pecivo na mero malo x malo, je bila ura že več kot štiri. Cvetki sem zagotovila, da bom do štirih na gradu. Mhm... Verjela bi mi lahko, če me ne bi poznala. V minimalnem času mi je s Sonjino izdatno pomočjo uspelo narediti to (in še nekaj več, kar zaradi dejstva, da je bil že skoraj čas po skrajniku, nisem uspela niti fotografirati):

Če mislite, da je zapletov s tem bilo konec, se motite. Istega dne ob isti uri je bil tudi božični bazar osnovne šole, na katerem je podmladek nastopal. Cenjeni je s podmladkom šel na božični bazar, saj sta oba žgolela v otroškem zborčku. In tik preden se je začela proslava, je nanjo prišel tudi župan, ki je istega dne odpiral tudi sestrino razstavo. Črtomir ga je, ko ga je opazil, vljudno pobaral: "A ti ne bi moral biti na gradu?" Seveda sem za Črtomirovo samostojno akcijo izvedela v govoru župana, ki je neljubi dogodek omenil pred vsemi 200 zbranimi. Tisti trenutek sem si zaželela, da bi se odprla zemlja in me pogoltnila. Ko mi je župan po otvoritvi v pogovoru omenil, da je dete slika in prilika matere, bi si na glavo najraje bila poveznila papirnato vrečko (Chanelovo, seveda - izgleda bolj fancy). Za drugi neljubi dogodek sem izvedela na FB. Moji hčeri je njen oče, moj cenjeni soprog, tik pred nastopom zapel jopico...

Ne, jopica ni asimetrična... Le gumbov in gumbnic cenjenemu ni uspelo pravilno spariti.
Konec dober, vse dobro? AH... Med pogostitvijo je k meni stopil dokaj znan gospod iz slovenske scene in navdušeno rekel: "Kako lepo! Vaša sestra je umetnica, vi ste pa slaščičarka!" Hvala, dragi gospod, tega ne bom nikoli pozabila... Bi ti videl slaščičarko, če okoli naju ne bi bilo toliko očividcev, **$#**#$.

Ja, v tednu, ki sem ga opisala, sem se nekajkrat res počutila kot Zlatolaska...

40 let skomin (3.del): Wild wild west

Jesen se je počasi poslavljala, ko sem se nekega turobnega jutra, takšnega, ko se ti ne da pomoliti iz postelje niti nosu, kaj šele, da bi vstal, se oblekel in šel v službo, zbudila s svinjsko (dobesedno) bolečino pod levo lopatico. Prva misel je bila, da sem ponoči morda čudno ležala in... Za zajtrk sem požrla Iboprufen in bolečino odmislila.

Pravzaprav sem podobno bolečino pod levo lopatico občutila že sredi septembra, ko mi je cenjeni ob moji pripombi o bolečini, strokovno postavil diagnozo (ko da je zdravnik in ne policaj): "To te je prepihalo. Kaj se pa voziš s spuščeno streho sredi jeseni!" in sarkastično dodal: "Nisi več tako mlada, da bi lahko počela take neumnosti!" Neumnosti? Nisem vedela, da je spuščena streha, če že ravno imaš kabrioleta, neumnost. Sicer pa smo imeli jeseni 2013 pravo indijansko poletje in mi sicer ni bilo popolnoma jasno, kako me je pri +20 lahko prepihalo, a se mi ni dalo prerekati ter dokazovati, da me ob tako visoki temperaturi, če imam oblečeno kavbojsko jakno, ne more prepihati. Bolečina je po nekaj dneh izzvenela, jaz pa sem nanjo pozabila. Do tega turobnega jutra konec oktobra.

Vsi v družini smo znani kot fantastični diagnostiki, ki si sami postavljamo diagnoze in gremo k zdravniku šele takrat, ko nastopi skrajnik. No, razen fotra... On je namreč nagnjen k nesrečam (po domače temu rečemo šalabajzer) in v veliki večini primerov za obisk zdravnika poskrbijo kar reševalci. Če dobro premislim, je na mojem fotru do danes bilo toliko gipsa, da bi lahko iz njega, če ga ne bi bil "pokuril" fotr, naredili skulpture za povprečno forma vivo. Nekatere njegove poškodbe so bile na meji absurdnega, tako da ga celo na urgenci dvomljivo obravnavajo, saj ne morejo verjeti, da se nekaj takega lahko sploh zgodi (če bi živeli v Ameriki pa bi vsaj ena njegova poškodba prišla v kategorijo 10 najbolj čudnih poškodb v zadnjem desetleju). Njegova zadnja je bila definitivno za omenjeno kategorijo. Z lestve (kot navadno je nekaj popravljal za delavci - njegovo najljubše opravilo je popravljanje napak za delavci, ko slednji odmaknejo pete iz hiše) je padel na ploščice in od sile udarca - ne, ni si zlomil nobene okončine - so mu popokale žile na zapestju (na urgenci so zagotovo bili prepričani, da je delal samomor).

Zelo rada urgenco obiskuje tudi moja sestra. Enkrat zato, ker je tik pred infarktom, drugič zato, ker stopi na okrasno iglo (to ji je uspelo dva dni po rojstnem dnevu). Infarktna zgodba se je dogajala v Mariboru, zato nisem seznanjena z mastnimi podrobnostmi, sem pa umirala od smeha, ko je zgroženo pripovedovala, da ji je zdravnik rekel, ko je vstopil v ordinacijo, ne da bi jo pogledal, da bo treba shujšati (naj omenim, da ima 48 kg s posteljo vred). Bucika... A, to je pa druga zgodba. V njej sem bila v prvi stranski vlogi. Glavni vlogi sta si razdelili sestra in bucika. Okoli šestih mi je zazvonil telefon. Bila je sestra, ki je z jokajočim glasom rekla: "Pridi sem, na buciko sem stopila!" Velikosti bucike ni definirala, zato sem ji svetovala, da naj si jo izruva iz pete, si vlije na mesto, kjer je bila bucika malo palinke (v Prekmurju še vedno večino stvari zdravimo z žganjem, ki ga apliciramo preoralno ali lokalno, pač glede na vrsto bolečine ali poškodbe, mnogokrat pa preoralno in lokalno aplikacijo združimo) vendar me je prepričala, da je to nemogoče, saj namerava pasti v nezavest. Kot prava sestra sem v minuti zorganizirala vse potrebno, da rešim sestro nadležne bucike, ki si je prilastila njeno peto (še vedno sem mislila, da govorimo o šiviljski buciki, ki je dolga le kake tri cenitmetre). Ko sem po hiši iskala cenjenega, da mi pri Operaciji bucika pomaga ter mu, ko sem ga končno našla, razložila trenutno situacijo, je Iraja jokajoče rekla: "Kaj je teta Cvetka????? Stopila na muciko? Kaj je z muciko?" Otroka sem komaj prepričala, da je z muciko (moj fotr ima namreč perzijca) vse v redu  in da se je teta Cvetka tesno povezala z buciko. Podmladek je moral k babici, midva s cenjenim pa reševat buciko (no, sestro). In ko sem prišla domov, sem imela kaj za videti. Kljub temu, da sem skušala ostati resna, me je smeh popadel že na vhodnih vratih. Sestra je bleda kot stena sedela na majhnem stolčku v jedilnici, iz pete pa se je bohotila bucika, kaj bucika, bucikurina z vijoličasto glavo premera 3 cm, ki je padla iz enega od neštetih šopkov, ki ga je dobila za rojstni dan ter se zarila v tepih, od koder je ob najbolj neprimernem trenutku našla pot v njeno peto. Strokovno sem ugotovila, da je potrebno buciko rešiti. Kljub prepričevanju, da ne bo čutila, ko ji bom poskusila izdreti buciko iz pete, se več ni hotela ločiti od nje. "Ja, potem pa gremo v zdravstveni dom, ne?" sem zaključila.

"Se moram preobleči. Taka ne morem tja," je strokovno ugotovila sestra. Z vsaj 4 cm igle v peti je ona razmišljala o tem, kaj si bo oblekla! Tipično za njo. Vedno je tako. Tudi v najbolj nemogočih situacijah razmišlja o tem, kaj bo oblekla.

"Ti prinesem za obleč nekaj vijoličastega, da se bo ujemalo z buciko?" sem skušala biti duhovita. In medtem ko je umirala od smeha, ji je cenjeni strokovno (sicer o njegovi strokovnosti ne bom presojala, a bil je dovolj hiter, da ni uspela niti reagirati) izruval buciko iz pete. Po tistem, ko se je preoblekla in našminkala (ja, tudi za to si je vzela čas), smo se družno napotili v zdravstveni dom. Zločinko (buciko) smo vzeli s sabo, da si jo ogleda tudi stric zdravnik. Niti 10 minut ni preteklo, ko je priskakljala po eni nogi iz ordinacije in oznanila, da mora na urgenco v Mursko Soboto, saj zdravnik ne ve, kaj naj naredi z njo, ker je alergična tako na cepivo proti tetanusu kot na antibiotike (alergična je tudi na ljudi... če je v njeni bližini nekdo, ki ji ni všeč, začne kihati). Pa sva jo mahnili najprej na urgenco in potem še na pivo. Cenjeni se je odločil, da sem jaz kot spremljevalka ene ženske in ene bucike dovolj, pa tudi neka tekma se je začela.

Ampak vrnimo se k moji bolečini. Ta ni postajala iz dneva v dan manjša, ampak me je iz dneva v dan pod lopatico bolelo bolj. Do konca tedna že tako, da sem komaj obračala servo volan. Celo torte nisem mogla narediti, kaj šele iti na rojstni dan, na katerega sem bila povabljena (to, da zaradi bolečine nekam ne bi mogla, se še ni zgodilo). Do nedelje zvečer sem pojedla vso zalogo Iboprufenov pa še tistih zadnjih 5 Ketonalov, ki sem jih hranila za najhujše čase, sem mimogrede pozobala. Tako sem v ponedeljek zjutraj bila primorana poklicati mojo zdravnico. Mislila sem, da se bova vse lahko dogovorili po telefonu, jaz ji bom razložila, kaj me boli in jo prosila, če mi napiše škatlo ali dve Iboprufenov in konec. A ženska se je odločila, da me želi videti! No, ne mene, mojo lopatico. Nejevoljna sem se odpravila v zdravstveni dom, saj sem vedela, da bom izgubila kako uro, v službi pa dela več kot dovolj. Ko sem zdravnici že drugič v pol ure razložila kje, kaj in kako me boli ter seveda koliko časa (tega sem v svoj prid skrajšala za dobro polovico), me je poslala na EKG (bojda bolečina pod levo lopatico lahko napoveduje srčno kap), kar mi je v tistem trenutku bilo zelo smešno. Ko sem se vrnila v ordinacijo in je pet minut zrla v listič iz EKG-ja ter me temeljito pregledala in ko mi je že napisala Zaldiar in Naklofen, saj je najverjetneje vseh bolečin bila kriva mišica, je rekla, da bi bilo dobro, če bi mi sestra izmerila še pritisk. In tukaj se je začelo. Sestra mi je izmerila pritisk prvič. Presenečeno je zrla v ekranček na merilcu tlaka, na katerem se je izpisovalo zgoraj 200, spodaj 150 . Izmerila mi ga je drugič. Enako. In izmerila mi ga je tretjič, saj ni mogla verjeti, da nekdo lahko ima tako visok pritisk ob osmih zjutraj.. Tudi meni vrednost, ki se je izpisovala na merilcu tlaka, ni bila všeč, zato sem vprašala: "A je z aparatom vse v redu?" Sestra me je jezno pogledala, češ, kako lahko prijavim tako neumnost, da bi imeli v zdravstvenem domu pokvarjeni merilec tlaka! In potem je sledila panika... Tabletka pod jezik, 20x postavljeno vprašanje, če se dobro počutim, ali sem omotična, me kaj boli, me kje stiska. Jaz pa dobre volje in fantastičnega počutja, da bi, če me ne bi tako bolelo pod levo lopatico, lahko šla plesat. Trije pari oči so zrli vame in se najverjetneje v sebi spraševali: "Bo jo stisnilo ali ne?" Izrazi na obrazih obeh sester in zdravnice so bili tako resni, da sem se prestrašila celo jaz in s je tudi v moje misli prikradlo vprašanje: "Me bo ali ne bo?". Ko mi je pritisk padel na neko dostojno vrednost okoli 160 in so si vsi okoli mene vidno oddahnili (jaz sem se še vedno počutila fantastično), me je zdravnica poslala na prisilno bolniško. Ampak jaz sem prišla zaradi bolečine pod levo lopatico! Ne pa zaradi visokega krvnega tlaka! Dobila sem tablete - ljubkovalno sem jih poimenovala princeske - in razpredelnico, v katero sem morala vpisovati vrednosti krvnega tlaka, ki sem si ga morala meriti vsaki 2 uri (če bi živela samo za to, mi ne bi uspelo izmeriti krvnega tlaka vsaki dve uri). Navodil sem se držala točno dva dni. Po dveh dneh sem ugotovila, da se mi, četudi si bom pritisk merila vsaki dve uri, ta ne bo znižal ter tako merilec kot razpredelnico zabrisala v kot, kjer oba kraljujeta še danes In četudi je zdravnica menila, da bi morala biti doma vsaj dva tedna, sem po nekaj dneh kraljevanja v domačem okolju, ko mi je uspelo hišo pospraviti v nulo, pospraviti mansardo ter po dolgem času biti na tekočem z vsemi oddajami na 236. programih, bila že tako nervozna, da sem morala veselo odskakljati v službo, saj je lokalno prebivalstvo pritožilo. Celo Iraja, ki se ji je prva dva dneva zdelo kul, da je mama doma, je previdno vprašala: "Mama, kaj sedaj ti več sploj ne nameravaš nazaj v službo?"  Dobrodošla štirideseta!

Nekje na začetku decembra mi je zazvonil telefon. Klical me je Siniša ter me z resnim glasom povprašal, če jaz pobiram članarino za društvo.

"Kakšno društvo?????" sem vprašala, saj mi ni bilo jasno, kaj želi, ker sem samo članica Romskega akademskega kluba in tam definitivno nimam statusa blagajničarke.

"Za društvo tistih z visokim pritiskom. Da vem, komu plačati, da dobim člansko izkaznico!" mi je odvrnil.

Opa, zar i ti, sine? No, pa sva že bila dva. Le da on še ni bil star štirideset. Še ne. Še kakih 20 dni ne. Sinišo poznam enako dolgo kot Natalijo. Ja, tudi on je bil moj sošolec. V Lendavi smo si namreč vsi ali sošolci ali generacija ali sosedi ali sorodniki. Pravzaprav se skoraj vsi poznamo, če ne osebno pa vsaj po govoricah, ki krožijo naokoli (čari majhnega mesta). Če pa se zgodi, da kdo koga ne pozna, pa beseda teče o tem neznanem osebku, ga sogovornik tako slikovito opiše, da govorjenega spoznaš v naslednjih petih minutah. Moj fotr zna pri opisih ljudi, ki jih ne poznam, biti zelo slikovit, saj mi predstavi celo družinsko drevo o neudeleženem v pogovoru vključno z vsemi njegovimi dosežki. In ko pričakujoče vpraša: "No, sedaj veš, kdo je to?" raje pritrdim, saj vem, da bi v nasprotnem primeru bila deležna dodatne razlage.
Medtem ko je Natalija pri rosnih petnajstih "pobegnila" iz Lendave v Maribor (ja, vpisala se je na prestižno mariborsko II. gimnazijo, kjer ji je glede na dosežke bilo tudi mesto), je meni in Siniši bilo svetovano, da je DSŠ (tedaj še SŠKPEU) v domačem kraju prava izbira za naju. Sošolca več nisva bila, saj je on postal strojnik, jaz pa pedagoginja (to je bil čas zadnjih izdihljajev usmerjenega izobraževanja, ki je poznal celo program pedagoški tehnik in ko sem zaključila svoje srednješolsko izobraževanje sem kot pedagoški tehnik bila usposobljena za brisanje table, nošenje dnevnika in redovalnice ter pripravo grafoskopa (ne, ne - tedaj še niso poznali projektorjev, najboljša mašina pa je bil Commodore 64, ki smo ga uporabljali predvsem za igranje igric) - še danes mi ni jasno, kaj drugega bi pedagoški tehnik lahko počel). Danes je Siniša edini strojni tehnik, ki večino časa preživi v kuhinji, svoje znanje strojništva pa lahko uporabi samo pri menjavi plinske jeklenke.
Siniša je od 1. razreda osnovne šole bil moj soplesalec. Najprej pri vseh mogočih folklorah (moj fotr še danes sarkastično komentira, da je bil edini šport, s katerim sva se s sestro ukvarjali, folklora), v 4. letniku srednje šole pa na maturantskem plesu. No, finalnega dejanja nisva izvedla (tako je bilo velecenjeno občinstvo na maturantskem plesu oropano ogleda Freda Astaira in Ginger Rogers v akciji), saj je Siniša namesto, da bi me z lahkotnimi koraki vrtel po plesišču, bled kot stena sedel pri svojem omizju (jaz pa pri svojem, mamicu mu vidim), saj so ga le nekaj trenutkov pred pričetkom pobrali v bolnišnici. Je prvi in zadnji moški, ki me je v življenju pustil na cedilu in sem do njega še vedno prijazna, čeprav mu vsakega toliko časa ne pozabim omeniti, da zaradi njega nisem plesala četvorke. Še danes se seveda tolažim s tem, da je človek nekaj dni pred maturantskim plesom v bolnišnici končal zaradi bolezni in ne zaradi tega, ker se je tako na najbolj eleganten način izognil plesanju z mojo malenkostjo...
Zadnji v letu 2013 je štirideset let dopolnil Siniša. Ker imata s Klaudijo (ženo) gostilno, je njun urnik tako natrpan, da si le redkokdaj vzameta čas zase, še redkeje pa za nas. Ker vsakič, ko karkoli praznujemo pri njiju, nenehno strežeta nas in tudi kako izgubljeno dušo, ki si ob pol desetih zvečer zaželi toplega obroka, smo sklenili, da ju odpeljemo iz Lendave. Spet smo se sestajali in v strogi tajnosti kovali načrt, kdaj in kako bomo izvedli "akcijo". Seveda smo Klaudijo o vsem obvestili (če je ne bi, bi imeli veliko možnost, da se upreta). Prišel je 26. december. Torta. biti je morala nekaj posebnega. Ne samo po izgledu, ampak tudi po okusu. Rahlo nerodno je peči torto nekomu, ki se že pol svojega življenja ukvarja s pripravo hrane za širše občinstvo in mu največja umetnost ni narediti dunajca, ampak v kuhinji ustvarjati neke posteljice in strjenke pri tem pa uporabljati take začimbe, da navadni smrtniki ne znamo ponoviti niti njihovega imena.
Da se izkažem, sem tudi jaz zabredla v vode kombiniranja okusov in nastala je prva torta po mojem receptu. In bojda prvega (recepta, da ne bi kdo pomislil na koga ali kaj drugega) ne pozabiš nikoli. Tisti dan sem se v kuhinji počutila ko Jamie Oliver (le prste sem si lizala kakih 70% manj. Peka tort mi je do decembra postala čista rutina in bila sem kot Miško iz filma Tko to tamo pijeva: "Tata, gledaj, znam i vezanih očiju!!" Sedaj več nisem bila serijsko samozavestna, sedaj sem večino časa lebdela na oblaku samozavesti. Cenjeni, ki se kako leto in pol pred tem pritoževal, da je na TLC-ju moral skoraj vsak večer gledati oddajo Cake boss in je Buddy postal najbolj osovražena oseba v naši hiši, je moral priznati, da so se moji randiji z Buddyjem obrestovali. Sem namreč živi dokaz, da se nekaterih stvari lahko naučiš tudi iz televizije, čeravno nisem najbolj navdušena, če mulca cel dan prežedita pred televizijo. Da ne bo pomote. Finančno se ne obrestuje. Torte pečem le prijateljem, le-tem pa se ja ne računa! Da lahko dostojno gojim svoj hobi, sem se odpovedala celo večjim samomorilskim pohodom po nakupovalnih centrih (ti pohodi so samomorilski predvsem za družinski proračun, meni osebno pa pomenijo sprostitev).
In tako je prvič nastala torta po mojem receptu. Spekla sem mandljeve oblate, jih premazala z raztopljeno 70% čokolado, namazala s kremo iz mascarponeja (razmerje smetana : mascarpone je 30 :70), ki sem ji primešala gozdne sadeže ter kremo, preden sem nanjo položila naslednji oblat, posula s praženimi mandljevimi lističi. Vsi, ki so torto poskusili, so trdili, da je dobra... Upam, da me niso samo tolažili ali pa se na tak način izognili mojim neštetim vprašanjem in užaljenemu egu, ki bi se preostanek večera mulil v sosednjem prostoru, jaz pa bi mu delala družbo in podajala papirnate robce.
Zvečer sem naredila še svetilnik in jadrnico. Ja, tudi ta torta je bila jadralska. Ne vem, če sem že omenila, da je v Lendavi eden izmed nacionalnih športov jadranje. Skoraj vsi jadrajo, kot da bi imeli obali 200 metrov in ne 300 kilometrov stran. Tudi tukaj se razlikujem od večine (tukaj je dokaz, da sem definitivno črna ovca), saj me na jadrnico ne spravijo niti mrtvo. Moje prijatelje imam zelo rada. Tako rada, da bi z njimi preživela nekaj dni na 7 kvadratnih metrih, pa ne. Sprašujem se, če bi na tako veliki površini zdržala sama s sabo...
Prvič v življenju mi je šlo vse kot po maslu. Neverjetno. Zjutraj sem torto oblekla, naredila še svetilnik številka dve, ker je prvi bil prevelik, naredila obalo... No, pri obali se je malo zataknilo. Kamenčke sem delala s filigransko natančnostjo. Enega po enega. ura pa je neusmiljeno tekla. Ker smo sedaj morali biti točni, je okoli pol enih cenjeni začel godrnjati, da na nobeni obali niso vsi kamenčki enaki in da naj pohitim.
"Na moji obali so vsi kamenčki enako veliki, jasno! Jaz sem perfekcionistka!" Sem mu zabrusila. In nadaljevala z delom. Okoli pol druge je bila obala narejena, svetilnik postavljen... Prvič sem uporabila tudi piping gel, s katerim se pričarala morje. In nanj postavila jadrnico. Končni izdelek je bil dober. Pravzaprav je končni izdelek bil noro dober. Tako dober, da mi je moj ego nežno šepnil na uho: "Dobra si, res si dobra" ter me nežno potrepljal po ramenu.

Za daljše sončenje v žarkih slave je zmanjkalo časa. Potrebno se je bilo našemiti, spakirati in razvoziti podmladek. Vseeno nas ne bo dva dneva. Dobili smo se pri Nataliji in Eriku. Vsi oblečeni v kavboje, s kavbojskimi klobuki (naša končna destinacija, ki sta jo izbrala Mito in Erik ter poskrbela za ves spremljevalni program vključno z živo glasbo, je namreč bila country club v Nemesnépu, zato smo se oblekli v kavboje), Črtomirovimi pištolami in lisicami smo se odpravili proti Lovskemu domu ter vdrli direkt v kuhinjo. Siniša je presenečeno zrl v nas s tistim znanim pogledom: "Ajh, koji majmuni!" Tisti trenutek, ko smo ga vklenili, mu več ni bilo do smeha. In dokler je Klaudija pakirala najnujnejše stvari, smo mi pri šanku nazdravljali. V kotu so sedeli pogrebci, vsak pri svojem brizgancu (ja, vem, lendavsko je špricer, ampak meni je ta lep slovenski izraz tako mimo, da sem ga morala uporabiti). In naenkrat je izza mize s pogrebci zadonela tista znana slovenska Kol'ko kapljic tol'ko let. Pa samo recite, da niso vsestransko uporabni. Ker Siniša ni smel vedeti, kam gremo, smo mu prevezali oči, ga potisnili v avto in ga odpeljali. Na poti je prepoznal vsak ovinek, povedal, kje se nahajajo ter ugotavljal, kje je končna destinacija. Erik se je moral kar krepko potruditi, da je Sinišo zmedel toliko, da mu je vrglo Garmina ven in da več ni imel pojma, kje se vozijo.
Šele ko smo prišli v sobo, smo mu sneli prevezo z oči in mu postavili ključno vprašanje: "No, kje smo?????" Fant je najprej pogledal skozi okno, nato je pogledal nas in izdavil: "Pojma nimam!" Presenečenje je uspelo! A to ni bilo edino presenečenje tistega večera. Največje in neponovljivo presenečenje je bila živa glasba. V svojem življenju še nisem slišala tipa, ki bi tako fušal. Celo tisto najbolj znano madžarsko Az a szép, ki jo po litru in vodi brez napake zapoje celo Primorec, je uspel odpeti v takih tonih, da smo šele na polovici ugotovili, za kateri komad gre. In da bi bil tiho, smo mu naročali pijačo. Dosti pijače. Kmalu smo ugotovili, da smo zadevo zapeljali v napačno smer. Več je spil, bolj je prepeval in bolj je fušal. Natakarica nas je okoli polnoči prišla pobarat, če ne bi imeli računalnika in neke druge glasbe, saj so od silnega prepevanja ušesa najverjetneje bolela tudi njo. Celo plačali smo mu, pa ni odnehal. Morda je mislil, da nam je tako všeč... ob pol enih smo ga končno prepričali, da je bilo dovolj. In vklopili laptop, na katerem smo imeli naše komade...
Štiri dni po Sinijevem rojstnem dnevu je bilo Silvestrovo. Klaudija se je s polletno zamudo odločila, da bo tudi ona slavila rojstni dan. Tudi zanjo sem naredila torto. Tako popolnoma silvestrsko. Z vzorcem, ki je štiri dni poprej Anteja popolnoma obnorel (je namreč tudi na moji pidžami)... O tem, kako smo ga dali tistega jutra ob pol petih spat, ne bom. Naj samo omenim, da je sledil moji pidžami...

Tako se je zaključilo naporno leto 2013. Novo leto smo pričakali na pol mrtvi. Trije smo kašljali, eden je bil na antibiotikih, enemu pa je tistega večera začelo teči iz nosa... Naporno je bilo to leto 2013.

In ko sem pomislila, ali sem od tridesetega do štiridesetega leta dosegla kaj velikega, sem ugotovila, da se lahko pohvalim s tremi stvarmi...

S podmladkom in izgubo kakih 25 kg.

40 let skomin (2.del): Čudna si bila že kot otrok

Presenečam že od nekdaj. Svoje starše sem prvič presenetila ob svojem rojstvu. Prišla sem v pravem levjem slogu, tako da so prvi hip bili osupli, če ne šokirani nad mojim prihodom.  Vse babice, vsi dedki, vse ožje in širše sorodstvo je pričakovalo fantka. Vključno z mamo in očetom In glede na položaj planetov ob spočetju, glede na predvideni datum poroda, glede na obliko trebuha... Po vseh pravilih bi morala biti fant! To je mami zagotovila tudi babica, ki je pri ugotavljanju spola otroka glede na obliko trebuha bila uspešna v več kot 95% primerov (to so bili časi, ko si bil tekom cele nosečnosti upravičen do enega samega samcatega ultrazvočnega pregleda in tudi takrat se zdravnik ni ubadal z ugotavljanjem spola otroka).  Tistega davnega leta sem okoli desetih zvečer prvič uspela presenetiti vse zbrane. Pričakovali so Vojka, rodila se je punčka, za katero niso imeli niti imena! Glede na čenče, ki so še kako desetletje krožile  po naši ulici, me je fotr prvi večer zapil kot dečka in se šele drugega dne, ko je prišel v porodnišnico, zavedel krutega dejstva, da sem baba. In bojda mu je, ko je videl grozo v fotrovih očeh, celo sam zdravnik rekel, da mu je žal! Žal????? Česa je bilo lahko žal njemu?

Prvi zaplet je bila izbira imena. Ko je velecenjeno sorodstvo po prvem šoku prišlo k sebi, je namreč bilo ugotovljeno, da je moja malenkost brezimena. Bila sem deklica Hojnik. Brez pretiranega družinskega posvetovanja se je mati odločila, da mi bo ime Rahela. To ime je "pobrala" v romanu Ferda Godine, ki ga je prebrala nekaj tednov poprej. In roko dam v ogenj, da se ni pozanimala o pomenu imena, saj Rahela, ki je sicer lepo židovsko ime (tukaj ne bom razpravljala o vsebini romana, kjer ta Rahela, po kateri sem dobila ime, zapelje kaplana in ga skupaj, najverjetneje v goreči molitvi, grešita tako, da si od sramu celo sam Gospod zatiska oči; ljubezenska zgodba z nesrečnim koncem pa je definitivno vplivala na hormonov polno nosečnico), pomeni ovca. Mama, najlepše hvala. Ovca???? Tekom let se je izkazalo, da je pomen imena popolnoma neskladen z mojim značajem, ker v sebi nimam nič ovčjega, puhastega in mehkega. Pa tudi čredi nisem nikoli sledila, četudi bi zaradi lastne varnosti bilo to več kot dobrodošlo. Če že ovca, potem sem od nekdaj definitivno črna. Tako v družini kot tudi širše. Po domače: ko so vsi šli levo, sem jaz bezljala v desno, ko so vsi šli desno, sem jaz, ne ozirajoč se na trenutno družbeno klimo, ponosno, z dvignjeno glavo korakala v levo. Še danes je tako, četudi se v določenih situacijah za vejico, ki binglja nad prepadom, držim samo še s trepalnicami (še sreča, da delajo maskare, ki podaljšajo, utrdijo in zgostijo - če maskare ne bi uporabljala, bi že zdavnaj bilo po meni).

Vsekakor pa tako ni bilo tako od samega začetka. Le-ta je bil obetaven! Pravijo, da sem bila miren in ljubek, modrook in svetlolas otrok, ki je večino časa prežedel v stajici in zvedavo opazoval dogajanje okoli sebe. Bojda se igrač v veliki večini primerov niti dotaknila nisem. Ja, predvsem zaradi tega, ker bi jih morala po uporabi pospraviti. Tako sem se že kot otrok naučila, da se stvari, ki jih po uporabi moraš vrniti na svoje mesto, ne uporablja, še posebej, če je pri tem potrebna prevelika fizična obremenitev. Kdo pa svoj dragoceni čas trati s pospravljanjem????? Kasneje so se stvari obrnile v prid širše družbe. Kot najstnica sem sobo imela večino časa v takem stanju, da si v njej iskal celo mene, ker sem bila izza gore cot in drugih nujno potrebnih stvari popolnoma neopazna. Takrat je mati uvedla psihološko foro, s katero je uspela vplivati name. Dokler ne bo pospravljeno, ne smeš ven. In ker sem že od nekdaj blazno družaben človek, je to bila največja kazen, ki me je lahko doletela. Tako sem vsako soboto, če sem hotela zvečer ven, morala pospraviti sobo. Me je izučilo? Ne. Epizoda se je ponavljala iz tedna v teden, iz meseca v mesec, iz leta v leto... Če sem odkrita, je tako še danes. Moja pisalna miza v službi je večino časa tako obložena, da morajo sodelavke tu in tam dvakrat preveriti, če sem sploh v pisarni. Se pa definitivno motijo, ko pravijo, da je v moji pisani nered. Sama temu strokovno pravim: ustvarjalni nered.

Ker se kot otrok pač nisem igrala, to s toliko večjim užitkom počnem danes. Torte, ki jih ustvarjam, so moja igra. Dragi starši, kot vidite, je boljše, da lastne otroke silite v igro, saj se jim okoli štiridesetega lahko obrne na slabše, tako kot se je meni. In potem bodo v letu ali dveh želeli nadoknaditi vse zamujeno...

Drugo dejstvo ne igranja sta mama in fotr hitro obžalovala. Ker je pač otroka potrebno z nečim zaposliti, sta mi ponudila knjige, saj si le-te lahko po uporabi vrnil na knjižno polico. In brati sem začela hitro, pri treh letih. Sprva so bili vsi navdušeni, če ne celo presenečeni, a ta navdušenost je kaj kmalu prerasla v grozo. Otrok, ki bere vse po vrsti, kmalu postane nepredvidljiv. Mislim, da sem eden izmed redkih slovenskih otrok, ki je bil, sicer na zelo eleganten način, izključen iz vrtca. Vrtec sem obiskovala v času, ko so si vzgojiteljice vzele čas za kavico tudi takrat, ko so nas nagnale na zrak in takrat nobeden od staršev glede tega ni kompliciral. Sovražila sem igre v peskovniku. Predvsem zaradi tega, ker sem se v skupino vrnila umazana kot pujs, saj se je igranje v peskovniku navadno končalo z vsesplošnim obmetavanjem s peskom. Tako sem nekajkrat mrtvo hladno odkorakala iz vrtca proti domu. Ko pa so vzgojiteljice začele zaradi mene zaklepati vrata dvorišča, sem se nekega lepega dne naslonila na vrata prostora, v katerega so se poskrile pred podivjanimi mulci, in z ljubkim glaskom zažgolela: "A, tako, lisice! Ve pijete kavo in kadite, deca pa naj se zunaj v tem času spokoljejo!" Še isti dan je bilo mami vljudno povedano, da bi bilo najboljše, če vrtca več ne bi obiskovala, saj bojda preveč izstopam iz povprečja (tako se, zavito v celofan, reče neprilagojenim otrokom). Že takrat so meni, angelskemu bitju, začeli rasti rogovi.

Po tistem, ko sta si starša opomogla od začetnega šoka, sta se odločila, da grem v vrtec v Malo Polano. Mama je bila učiteljica razrednega pouka v sosednjem razredu in me je tako imela cel čas na očeh (ziher je ziher in če dete ne upošteva pravil, ga je treba nadzorovati vsak trenutek v dnevu). Moji novi vzgojiteljici je na dolgo in široko razložila, da sem izjemno neprilagodljiv otrok ter ji dobrohotno svetovala (v njeno dobro), da naj me ne sili v skupinske aktivnosti, ker bom zaradi svojega značaja vedno hotela izstopati (definitivno ne v pozitivni smeri). Tako so me v vrtcu puščali v kotu s kupi knjig. Kakih 20 let kasneje mi je moj znanec rekel, tako čisto po domače:"Znaš, ali stvarno si bla čüdna. Mi smo se zunaj špilali ipi apač (to je po slovensko lovljenje), ti pa si notri v belih žabah in čisti obleki čitala!"

O času osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja bi lahko napisala knjigo. Z neumnostmi, tistimi čisto pravimi, sem začela v 6. razredu. Takrat sem namreč prvič, pri zgodovini, ko me je učiteljica želela vprašati, uporabila moj kultni izrek: "Ne odgovarjam!" Ne vem, če sem najprej dobila cvek in je učiteljica potem obvestila mamo, kako predrzna sem ali pa je bilo obratno. In spet so bili presenečeni vsi okoli mene. Še danes ne vem zakaj! Spomnim se le tega, da je mati pridivjala iz službe, besna tako, da se je kadilo, potem pa ni vedela, kako bi me kaznovala.  In to se je zgodilo velikokrat. Enostavno zame nobena kazen ni bila dovolj vzgojna. Ja, čudna sem bila že kot otrok.

To, da smo vsi v družini preživeli moja najstniška leta, je čista sreča. Fotr je mnogokrat postavil retorično vprašanje: "Kdaj jo bo srečala pamet?" In mati mu je vsa solzna, četudi je odgovor bil splošno znan, odgovorila: "Nikoli!" Čim bolj so mi prepovedovali stvari, z večjim užitkom sem se jih lotevala. In tako je še danes, ko me je po mnenju nekaterih (ampak res samo peščice) končno srečala pamet. Vendar se še vedno držim načela:

Leta so dobesedno oddivjala mimo mene. Tako sem se nekega jutra zbudila in ugotovila, da je 20. avgust 2013. Še en dan sem lahko tridesetletnica. Juti bo vse drugače! Srečala se bosta nebo in zemlja, dobro in slabo, nebesa in pekel! Mogoče bo, glede na to, da bom stopila v četrto desetletje, celo konec sveta! Bojda nekateri indici kažejo na apokalipso. A ni moj 40. rojstni dan dovolj velik indic, da je lahko konec sveta?????

Vendar to definitivno ni bil dan, da bi razčiščevala s preteklostjo ali se smilila sama sebi. Bil je dan za novo torto. Mojo prvo trinadstropno. Dan, ko je do poznega popoldneva šlo vse po načrtu. Tako, da sem bila prepričana, da me je Murphy zapustil. Oblate sem spekla dan poprej, naredila sem tudi kreme in torte sestavila, tako da sem prvič v življenju bila več kot točna (pravzaprav sem prehitevala samo sebe po desni; prvič v življenju). Vse tri torte so v hladilniku čakale na dokončno obdelavo.  In sama sebi moram priznati, da so izgledale fantastično.

Se sprašujete, če sta pričujoči torti čokoladni? Ne, oblati so pobarvani na črno. Tudi kreme sem pobarvala. Najverjetneje vas zanima, zakaj. Ker sem želela, da torta odraža mojo pripadnost peščici črnih ovac. Pravzaprav sem že pred leti tisti znani rek iz Forresta Gumpa priredila sebi v prid, tako da se več ne glasi: Life's a box of chocolates. You never know what you're gonna get., ampak: Rahela is like a box of chocolates. You never know what you're gonna get.

Dan je potekal mirno. Celo moj podmladek, ki je bil prisiljen letati z mano po trgovinah, je bil v najbolj angelski izdaji - nič tečna, nič sitna, pripravljena pomagati. Pa naj poudarim, da se nista uspela scufati niti enkrat samkrat. Tisti, ki imate otroke, veste, da je nakupovanje z otroci (predvsem, če so slednji v dvojini ali množini) podobno najhujši nočni mori in da namesto 2 uri za nakupe potrebujete 3 ali 4 ure. Ja, cenjeni je kot navadno bil v službi (že nekaj časa na mehurju čutim, da si uredi, da mora v službo dan pred velikimi dogodki zato, da jaz lahko pol dneva zabijem po trgovinah s špecerijo in kot nepalska šerpa najprej stvari tovorim v avto, nato pa še iz avta v hišo). In tisti trenutek, ko sem že petič ponovila vajo nošenja nakupovalnih vrečk v hišo ter prehodila za dodatno rekreacijo dve etaži stopnic, me je resnično prijelo, da bi ga, ko pride domov...

Še vedno je bilo vse več kot idealno. Vrtnice iz fondanta so bile pripravljene, torte sem namazala z masleno kremo ter čakala, da se krema strdi, otroka sta bila mirna in tiha, kar je velika redkost (že cel dan se nista scufala in vse skupaj je postajalo resnično sumljivo). Igrala sta se v Irajini sobi. V miru in tišini sem brskala po netu. Vse je bilo preveč popolno, da bi lahko trajalo v nedogled. Naenkrat je v jedilnico prišel Črtomir in mi rekel: "Mama, lahko v bazen od barbik dava malo vode?" Tisti trenutek, ko sem rekla, da lahko, vendar malo in ta malo s prsti tudi pokazala, sem pomislila, da bi morala bila reči ne. Vendar... Po toči zvoniti je prepozno, ne? V kuhinji sem pripravljala zgodnjo večerjo, ko sem ugotovila, da je tišina v hiši sumljiva. Bilo je preveč tiho. Daleč preveč. Vedela sem, da je nekaj hudo narobe. V Irajino sobo me je dobesedno katapultiralo. Verjemite, da sem imela kaj za videti. Sredi sobe se je bohotila veliiiika luža, mulca pa sta se sredi luže, ki se je z bliskovito hitrostjo širila pod omare, mrtvo hladno igrala. Ja, v tistem trenutku me je skoraj pobralo. Ne zavpila, zarjovela sem: "Kaj sta vidva normalna???????" V trenutku sem se prelevila v kombinacijo razočarane gospodinje in ženske na robu živčnega zloma. Naslednjo uro sem reševala povodenj v otroški sobi in z grozo ugotovila, da je Murphy še vedno tukaj. Najverjetneje je uvidel, da me je predolgo pustil samo, zato se je vrnil v filmskem slogu.

Mulca sta se iz varnostnih razlogov preselila v dnevno sobo in čakala, kaj se bo zgodilo, jaz pa sem od sten vlačila omare in bila krvavo bitko z vodo. Bila sem besna kot ris. In v tistem trenutku se je domov vrnil cenjeni. Bolj neprimernega trenutka ni mogel izbrati. Ko je hotel vprašati, kaj se je zgodilo, sem ga prestrelila s takim pogledom, da se je iz varnostnih razlogov umaknil tudi on. K mulcema v dnevno sobo. In vsi trije so čakali, da se vihar poleže. Nekje okoli osmih sem končno prišla v dnevno sobo in  si privoščila polurni monolog o neodgovornosti vseh, s katerimi si delim streho nad glavo. Vsi od največjega do najmanjšega, vključno s psom, so gledali v tla in molčali. To je bilo v tistem trenutku tudi najbolj primerno.

Ko je moj bes za odtenek ali dva splahnel, sem z grozo ugotovila, da je ura devet. Torta!!!!! V mislih sem preračunavala, koliko časa potrebujem, da jo dokončam. Z nadzvočno hitrostjo sem se lotila dela. Ure so minevale kot za stavo. Najprej sem morala vse obleči v fondant (ne eno, tri!!!!). Danes imam torto oblečeno v 15 minutah, če ne še prej. Z izkušnjami, ki sem jih imela tedaj, je to trajalo celo uro in pol. Potem je bilo potrebno po celi torti narediti vzorec. S tem sem se igrala še naslednjo uro in pol. Ob enih zjutraj je bila torta nared za finalno dejanje. Potrebno je bilo narediti kakih 200 kroglic iz fondanta za obrobe ter na torto nadevati vrtnice. Še dobri dve uri in pol dela. Okoli pol štirih zjutraj je torta bila nared. In bila je prelepa (vsaj meni). S ponosom sem naslednjih 5 minut zrla vanjo. Moj ego je plesal kan kan, moja samozavest je dobila novo serijsko številko.

Ob štirih zjutraj sem izmučena, a pomirjena padla v posteljo. Torta je bila nared. In tisti trenutek me je prešinilo, da sem stara 40! Na srečo sem bila tako utrujena, da o tem nisem mogla niti razmišljati, ampak sem kot ubita zaspala.
V polsnu sem videla cenjenega, ki se sklanja nad mene in mi pod nos moli telefon.
"S pošte te kličejo!"
Pogledala sem na uro. Bilo je pol sedmih zjutraj. Pa kaj so normalni?????
"Reči jim, da jih pokličem, ko se zbudim!" sem zamomljala in se obrnila na drugo stran.
"Ne morem! Pod nujno želijo tebe. Bojda je nekaj z Ljudsko!"
WTF??? Z Ljudsko ob pol sedmih zjutraj? Tisti trenutek mi niti na konec pameti ni prišlo, da je vse skupaj potegavščina mojih kolegov.
Zamomljala sem:" Oni vedo, da imam jaz danes rojstni dan? In da sem do štirih delala torto?"
Pograbila sem telefon ter kolikor se je le dalo vljudno izustila: "Ja, prosim?"
"Dobro jutro, gospa Rahela! Ropoševa pri telefonu. Se opravičujem, da vas motim tako zgodaj, ampak  je  na RIC-u prišlo do neke napake in morate pod nujno prit prevzet drugi paket pol za maturo," sem zaslišala.
Kaj????? Koga briga danes matura! Ženska spala sem točno 2 uri in pol. V tistem trenutku sem se odločila, da jo na hitro odpravim.
"Sonja pride čez dobre po ure v službo in lahko prevzame paket. Je pooblaščena. Jo bom poklicala."
"Gospa Rahela, vi ga morate prevzeti!"
"Ne, lahko ga prevzame Sonja!" se nisem dala.
"Gospa Rahela, res ga lahko prevzame samo predsednik ŠMK."
"Sonji bom napisala drugo pooblastilo."
A ne, ne bom šla nikamor. Na dopustu sem.
"Gospa Rahela, lepo vas prosim, pridite vi. poštar vas bo čakal pred Ljudsko."
No, tu so bile finale.
"Gospa Ropoševa, ni šanse, da grem. Niti pod razno. Spat sem šla ob pol štirih. Ne bom sedaj prišla ne na pošto, ne pred Ljudsko. Ja?"

Več nisem bila tako vljudna in prijazna kot sem nameravala biti. Mater, je ženska vztrajna. Cenjeni je poleg mene obračal oči, a meni še vedno ni bilo nič jasno. Odločila sem se, da ne grem. In ko se odločim, se tega držim. Ne premakne me nič. Res nič. Moj karakter v normalnem stanju tehta kaki 2 toni. Glede na okoliščine pa lahko težo celo podvoji.

Proseči glasek na drugi strani je izustil: "Lepo vas prosim, pojdite na Ljudsko. Vaši prijatelji imajo presenečenje za vas in vas čakajo... Pa ne jim povedati, da sem vam povedala."

Moje razpoloženje se je v trenutku spremenilo. V trenutku sem postala prijazna in sladka in mehka...

"Ah, ja, no, potem pa grem..."

Za tiste, ki se bodo borili z mojim karakterjem v prihodnosti: tudi mene se lahko zelo hitro omehča, le na pravo struno je potrebno zaigrati v pravem trenutku. Nase sem potegnila prve cote, ki so mi prišle pod roke, na hitro sem si nadela trohico make upa, da ne bi koga od prisotnih, ko bi me videl, zadela kap in se odpravila na Ljudsko. Na poti sem razmišljala, da bom morala presenečenje zaigrati. Uboga ženskica me je od doma lahko premaknila le tako, da mi je povedala, kaj je na stvari. Moji prijatelji so bili mnenja, da bom, če je nekaj povezanega z Ljudsko letela tja tako, da bi bom polomila noge. Saj, drugače bi... Ampak ne na svoj 40. rojstni dan. E, to pa ne!

Bili so pripravljeni v nulo. Na parkirišču nobenega avta. Vrata zaklenjena. Čakaj malo... Kdo jim je pa odklenil Ljudsko????? Kako so prišli not? Čez nekaj minut, ko sem stopila v razred (naj omenim, da sem najprej odbezljala v pisarno), mi je postalo jasno, da sta se angažirali tudi Sonja in Dragica.

Sem bila presenečena? Ja, sem! Čeprav tega niso verjeli. Podoživela sem spomin na mladost. Ponovno sem namreč bila sprejeta med pionirje. V učilnici sem imela Jugoslavijo v malem. Še zastavo so nekje izbrskali in poiskali vse stare komade, ki smo jih tedj prepevali! Po zaobljubi, ki sem jo morala ponavljati za doživljenjsko predsednico pionirske organizacije (Klaudija je v Lendavi res bila zadnja predsednica pionirske organizacije)

 

 

 sem končno lahko nazdravila svoji novi funkciji.

Natalija, ja tista Natalija iz prejšnjega prispevka, me je skovala v zvezde (za kar ji je moj levovski krakter, ki se neizmerno rad sonči v hvalospevih, bil neizmerno hvaležen ...).

Dobila sem 40 karanfilov (en se je doma odlomil iz šopka - nakjljučje ali ????).

Spomnili pa so se celo mojega kultnega osnovnošolskega vzorca (zelena z roza pikami).

In za konec sem bila deležna prave pionirske malice (hrenovk, žemljice in čaja).

Mislite, da se je tako končalo? Kje pa! Nadaljevalo se je popoldan. In trajalo je vse do zgodnjih jutranjih ur 22. avgusta.

Pravzaprav sem svoj 40. rojstni dan slavila še kak mesec ali dva. Mislim, da je bil oktober, ko sem na sadno kupo dobila še češnjo.

Naj končam v svojem slogu. Meni osebno pesem z najlepšim besedilom... Čeprav novejša. Ampak kdo od nas se ne spomni Massimovega komada Zamisli život u ritmu muzike za ples!

Ja, tako je to, ko je človek star 40. Četudi danes, skoraj leto dni po dogodku trdim, da so štirideseta nova dvajseta!

Kmalu še 3. del 40 let skomin s podnaslovom Wild Wild West.