O angelih in demonih

Angeli in demoni so najljubši parfum moje Dragice, vendar danes ne bo tekla beseda o njej, ampak o angelčkih, ki jih moram narediti za Črtovo torto. Črt je Črtomirov prijatelj, pravzaprav sin vražje Toškance, Aleksandre, ki je v zadnjih sedmih letih postala moja prijateljica, zaveznica in zaupnica (sicer ne vem, če je čustvo obojestransko, ampak, tako je).
Aleksandra s svojo družino živi na drugem koncu Slovenije, v Ankaranu. Spoznali sva se naključno, preko foruma. Imeli sva namreč enako stara sinova s podobnima imenoma. Prvič sva se srečali v Lendavi in si takoj postali simpatični. Nekateri bi rekli, da sva se zavohali. Danes lahko z gotovostjo trdim, da je Aleksandra ženska, ki z obema nogama stoji na zemlji in stvari ne vidi samo črno-belih, ampak vidi vse odtenke (pa ne sive, da ne bo pomote). Je ena redkih, ki mi upa v obraz povedati vse, kar ji leži na duši. Mirno, spravljivo, brez obsojanja in obtoževanja. Sicer bi ji v trenutku njenih odkritih monologov, ki so še najbolj podobni nežnemu pranju možganov, najraje primazala eno okoli kepe, tako, da bi si zapomnila, kdaj jo je "skasirala", vendar se po dnevu ali dveh muljenja v kotu, v katerem nežno pestujem svoj užaljeni ego, streznim, čez kak teden pa ji upam celo priznati, da je imela prav, kar sicer počnem izjemno redko, saj sem mnenja, da imam vedno prav jaz, samo jaz in edino jaz.
Pa pustimo najin odnos z Aleksandro ob strani. Pomembna je torta. Torta, ki sem jo obljubila Črtu za obhajilo. Aleskandra mi je že februarja poslala youtubov napovednik, da bi me pripravila na dejstvo, kakšno torto si Črt želi. Tema torte naj bi bila Partly cloudy (Disneyjev animirani film).

Ker je maj bil od februarja oddaljen še polne tri mesece, sem odlomek iz filma pogledala ter skorajda pozabila nanj, vse dokler konec marca nisem bila pri Aleksandri na obisku. Črta sem nekega večera pobarala: "No, Črt, kakšno torto bi želel imeti za obhajilo?" (butasto vprašanje, ki sem ga nekaj minut kasneje krepko obžalovala) Črt je imel v glavi predstavo o torti, ki je bila razdelana v nulo (adijo, moja umetniška svoboda) in idejo mi je predstavil do zadnje podrobnosti natančno (Mislila sem si: "Kar si iskala, to si dobila!"). Torej, on je hotel oblaček in pod oblačkom živalske mladičke in stezico in nebo in dojenčke na oblačku in in in...
In mene, ki sem že takrat dvomila, da bom to z lahkoto spravila na eno torto premera 22 (Aleksandra je rekla, da nas bo največ 20 in da naj ne pretiravam z velikostjo torte).
Pa sem spet za nekaj časa odmislila torto, saj je bil 25. maj še zeeeelooooo daleč. Do torka, 20. maja, ko sem ugotovila, da se je začel skrajnik (skrajni čas, 5. čas v slovenskem jeziku, ki ga uporabljamo le izbranci - tisti, ki vse počnemo zadnji trenutek ali pa tik pred zadnjim trenutkom, včasih pa tudi po
zadnjem trenutku).
Vendar je tudi 20. maj mirno minil, pa 21. in 22. maj tudi. No, priznam, 22. maja sem začela panično gledati odlomke iz risanke, da bi končno ugotovila, za kaj gre in kako naj biti živalski mladički izgledali. Ampak, bil je komaj 22. maj! Seveda sem,  kot je to po dobrem starem Murphyju že navada, v petek, 23. maja morala še v Ljubljano. Sem mislila, da bom hitra. Ko sem ob 14.00 sedla pred MIZŠ v avto, sem na mehurju čutila, da bo nekaj šlo narobe. Naj omenim, da je Murphy moj izjemno dober prijatelj, ki me že leta spremlja na vsakem koraku.Temeljni Murphyjev zakon pa je tako ali tako moje življenjsko vodilo:
Vse, kar se lahko skazi, se skazi.
Na poti domov se je zgodilo vse, kar se je lahko. Bila je prometna nesreča, zaradi katere sem več kot dobro uro stala v koloni, popravljali so avtocesto, kar je v petek popoldan naneslo še dodatne pol ure stanja v koloni... Domov sem prišla šele ob 17.20, prepotena in tečna kot driska. Še preden sem uspela dati kaj v usta, že je priletel podmladek in se cufal zaradi... Česa že? Naslednja ura in pol sta minili v umirjanju in vzgajanju podmladka. Grožnje kot so: "Če takoj ne bosta nehala, ne gremo v Ankaran!"  so tako ali tako pri nas popolnoma de mode in več ne zaležejo. In bitka med štirimi stenami, no, bolje: konstruktivno vzgajanje podmladka je trajalo, dokler se njun fotr ni pojavil doma.
Cenjeni je ob 19.06 končno odprl vhodna vrata. Moja tečnoba je počasi dosegala vrhunec in kljub dejstvu, da je tisti, ki je zadnji prošel, iz previdnosti raje molčal, je bil deležen nekaj zajedljivih pripomb, da sta mulca tako ali tako čisto po njem.
Do devetih sva končno uspela podmladek spraviti v nočna lovišča. Ker sva bila oba še najbolj podobna zombijema (sicer vem, zakaj sem bila podobna zombiju jaz, zakaj je bil cenjeni, pa se mi ne sanja). In potem sem prijavila tisto mojo najbolj znano, ki se vedno zaključi z globokim spancem: "Samo za 20 minut stegnem noge!" Dvajset minut je trajalo do 23.00, ko sem panična skočila pokonci in začela bentiti, da mi cenjeni, ki je na sosednjem kavču veselo smrčal, vedno dovoli, da zaspim (ne vem, katerega je ob 21.00 zmanjkalo prej - njega ali mene). In potem sem naslednjih 30 minut norela po hiši in panično skušala v eni sapi narediti mladičke in angelčka in speči oblate in seveda spakirati, saj smo naslednji dan šli v Ankaran... Po 30 minutah  bezlanja (ja, zaradi tega rečejo, da s(m)o babe kot kure, sem popolnoma skulirano rekla, da do jutra bo, se cenjenemu skušala z vsemi razpoložljivimi sredstvi, češ, da bi mi fuuuuul pomagal, če bi spekel oblate in visti sapi naročala,  kaj in kako mora zmešati  ter katere tortne modele naj poišče, medtem pa sem spila kavo in se lotila angelov in demonov, khm... mladičkov.
Najprej je nastal angelček, ki je v bistvu dojenček s krili:

Oblikovala sem telo in nogice in žogico...

Potem glavo (še brez frizure).

Po tistem rokice.

 Nato sem na telo "nasadila" glavo...

...in na koncu naredila frizuro.

Da sem iz dojenčka naredila angelčka, sem morala dodati še krila.

Popolnoma enostavno, ne? Vem. In razložim dosti hitreje kot naredim. Vsekakor je izdelava delno do pretežno zapletena, še posebej, če nisi vešč dela s skalpelom (kako naj bi bila, če sem pa slovenistka in ne kirurginja) - ja, pri oblikovanju uporabljam med drugim tudi skalpel - in če sovražiš natančnost (npr. narediti male prstke, drobne laske, male oči...) in majhne in drobne stvari.
Angelček je nastajal dobro uro. Med oblikovanjem pa sem pekla še oblate (nikoli, ampak res nikoli, ne počnem ene same stvari, zato pa tudi ne razumem močnejšega spola, ki ne more gledati televizije in poslušati nekoga, ki govori - ja, pri nas pač vedno zmaga televizija).
Okoli dveh sem se lotila muce. Sem si mislila, da bo na en, dve, tri... Pa ni bilo niti na dve, dve, tri. Maček je moral biti oranžno-rjav. Rjava barva je bila barvana z gel barvo, zato je fondant bil izjemno mehak. Po tistem, ko sem v fondant zmešala toliko Tyloseja (sredstvo za strjevanje fondanta oz. viagra za fondant) in izgubila nadaljnje pol ure, je začel nastajati maček.

Glava, gobček, ušesa, očke, smrček...

Ko je muca (vse grešne misli opustite) bila narejena, sem ugotovila, da ji nekaj manjka, ker je še vedno bila podobna psu. Zato je dobila še ljubek kožušček okoli vratu.

Ura je bila pol štirih, ko je bil na vrsti pes. Ponovila sem vajo: spet rjava, spet premehko, spet Tylo... In nadaljnje pol ure.

Pa je do pol petih nastal še kužek.

Ker v resnici obožujem akcijo in napetost, sem se ob pol petih odločila, da bom naredila še ježka. Z bodicami. Takimi, originalnimi. Ob pol petih zjutraj!!!!! Do pol šestih sem svaljkala vsako bodičko posebej in skušala ohraniti mirno kri... Buahaha. Ob pol šestih, ko se je že dodobra zdanilo in je Borči že ene petič prišla pogledat, če je njena lastnica "normalna" in zakaj vsi spijo, jaz pa imam jedilnico razsvetljeno, ko da je Betlehem, sem ježka s tremi vrsticami bodic odložila in se odločila, da bi bilo pametno malo zatisniti oči, če ne želim ob pol osmih, ko sem načrtovala bujenje, ko se bom pogledala v ogledalo, doživeti šoka. Ja, sem pač v letih, ko se mi tudi tovrstna ponočevanja poznajo in imam the day after podočnjake do kolen, ki jih več ne prekrije tudi najboljši puder.
Sem že omenila, da vse vedno načrtujem, ne? Načrt je bil: vstanem ob pol osmih, spijem kavo, na hitro dokončam ježka, spakiram in ob pol desetih krenemo. Ha... Koliko krat v mojem življenju je vse šlo "po planu"? Saj sem že omenila, ne? Nikoli. Ob tričetrt na desetih je cenjeni prirobantil v spalnico in me vprašal, če nameravam vstati. Planila sem pokonci, ga prestrelila s pogledom in brez kave in brez dokončanega ježa začela pakirati. Vmes si je moje manjše bitje 7x  premislilo, kaj bo imelo oblečeno (baba, pač), kar me je seveda pahnilo na rob obupa. Nekje v letu med otroškimi sobami in spalnico sem uspela spiti celo kavo. Saj mi ni potrebno povedati, da sem Milanu dan poprej rekla, da se vidimo okoli enih. To je bilo hipotetično možno le, če bi ob pol dvanajstih krenili iz Lendave proti Ankaranu s helikopterjem.
Po uri in pol pakiranja, pregovarjanja s podmladkom, kaj bomo vzeli s sabo in kaj ne, iskanja darilnih vrečk in vsega ostalega, kar je moralo z nami (ali pa tudi ne), smo bili tik pred tem, da odrinemo. Otroka sta že sedela v avtu, cenjeni je zaklepal hišo... In potem sem se spomnila, da sem v omari pozabila Aleksandrino majčko (ja, prejšnjič sem ji pomotoma dala svojo, jaz pa sem imela njeno...). Cenjeni je tako kot vsak tipičen predstavnik močnejšega spola zagodrnjal:"Vedno čakamo tebe!" A je sploh pomislil, kaj si bo Aleksandra oblekla, če ne bom vzela majice????? (kot, da bi imela samo to).
Ko sem prihajala iz hiše (že n-tič), je cenjeni po telefonu Milanu razlagal, da bomo vsak trenutek krenili (saj mi ni potrebno napisati, da je Milan vprašal, če smo kje blizu...). Končno smo se odpravili. Tisti, ki ste starši, veste, da je potovanje s podmladkom ekvivalentno nori pustolovščini. In da nikoli od točke A do točke B ne prideš v doglednem času. Pa smo bili žejni, pa smo lulali, pa smo se morali ustaviti, ker smo imeli polni nos, potem smo bili lačni in ker smo pri tabli Ljubljana dobesedno umirali od lakote, smo zavili v McDonalds... V Ankaran smo prispeli ob pol štirih. Jaz pa sem morala narediti torto. Sicer sem se vmes prepričala, da imam na razpolago še celo večnost... Ampak, ko že prideš v goste, moraš najprej spiti kozarec ali dva za dobrodošlico, si povedati vse novice, narediti kratko obnovo preteklega meseca, ko se nismo videli... Pol šest je bilo, ko sem končno začela delati kremo. Ob pol sedmih in četrtem kozarcu refoška sem torto namazala z masleno kremo. Ob osmih sem jo pokrila s fondantom. Ob tričetrt na desetih in sedmem kozarcu refoška je bil narejen tudi oblak. Vsi stanujoči v spodnjem nadstropju so bili že vidno nervozni, ker sem tako dolgo pacala po torti, saj so želeli spat...Aleksandra je vsa obupana delala kroglice, saj se je bala, da bom jih pokonci držala vso noč...
A naj omenim, da mi torta ni bila všeč? In če bi bilo po moje, bi jo bila ob desetih, ko je bila dokončana, razdrla in naredila ponovno. če bi to bila le omenila, mislim, da danes ne bi nastal ta zapis. Mislim, da me ne bi našel več niti FBI. Najverjetneje bi moji ostanki počivali nekje v njihovem oljčniku...

P.s.: Ježek je imel le nekaj vrstic bodic, zato sem ga skrila pod oblak...