Kako se je vse začelo

Sicer moram priznati, da moj spomin več ne seže tako daleč, pravzaprav se ne spomnim, zakaj sem se odločila, da bom Iraji in Črtomiru spekla torti jaz in ju ne bom po liniji najmanjšega odpora naročila v slaščičarni. Vendar mislim, da me je tistega januarja 2013 popadla želja, da bi bila tista "taprava" mama, ki svojima otrokoma za rojstni dan speče torti. Ne eno, ampak dve. In ker sem že po naravi nagnjena k dejstvu, da vsako stvar "zakompliciram do amena", sem se odločila, da ju bom prekrila s fondantom. Sicer pa sem že celo leto na TLC-ju gledala oddajo Cake boss, kar mi je dalo še dodatni zagon, saj sem bila mnenja, da jo, če jo naredi Buddy, naredim tudi jaz (khm, khm...).
Ker imam v genih pogojeno, da za vsako zadevo, ki se je lotim, naredim bojni plan, tudi sedaj nisem mogla iz svoje kože ter se predpriprav lotila z veliko zagnanostjo (navadno ta zagnanost do začetka realizacije izpuhti v nič). Prebrala sem kar nekaj forumov, kjer so se utečene pekačice pogovarjale o nabavi fondatna v različnih trgovinah širom Slovenije - kateri je boljši, kje je cenejši, kako moraš torto pripraviti, da jo oblečeš v fondant, kako slednjega moraš razvaljati...
Prvi del načrta je potekel tako gladko, da nisem mogla verjeti, da se nekaj takega v mojem življenju sploh lahko zgodi. V spletni trgovini www.peki.si sem naročila fondant, figurice (ja, to je bil čas, ko sem na torto mrtvo hladno nadevala plastične figurice in bila ponosna na moj končni sladko-plastični izdelek), barve... Suhi trening se je zaključil s peko torte (mislim, da je bila to moja tretja torta v življenju), ki je presegla vsa moja pričakovanja in ponesla mojo samozavest visoko, skoraj do roba atmosfere. Verjela sem, da ni nobene možnosti, da bi šlo karkoli narobe. Naj omenim, da sem torto namazala s kremo ter jo posula s sladkornimi drobtinicami.
Načrt za torti je bil izdelan. Črtomir bo dobil torto na temo Petra Pana, Iraja pa Mini Miško (no, nekaj v tem stilu). Dan pred slavljenjem rojstnega dne sem spekla oblate, zmešala kreme, sestavila obe torti in ju namazala z masleno kremo. Fondant, ki je kraljeval na skrajnem robu mize, sem še vedno nejeverno opazovala od daleč v prepričanju, da bom prihodnje jutro prekrila obe torti, na eni pa iz fondanta naredila morje in obalo in, in, in...
Stric Murphy se je naslednjega jutra mrtvo hladno naselil v moji kuhinji. In to celo brez vprašanja, če lahko prisostvuje moji premierni predstavi prekrivanja torte s fondantom. Bilo je nekje okoli devetih
zjutraj, ko sem fondant končno vzela iz kantice. Sledilo je presenečenje številka 1: Fondant je bil trd kot kamen. Če bi mi gmota fondanta, težkega 5 kg, padla na prst, bi definitivno staknila vsaj kako modrico. Presenečenju št. 1 je sledilo vprašanje št. 1: Kako naj ga razvaljam, če je tako trd???? Na (tedaj) mojo veliko srečo živim v času, ko hiter pretok informacij ni nobeno deveto čudo, ampak nekaj popolnoma vsakdanjega. Zatorej sem s tablico v roki sedla v svojo slavno kadilnico in brskala po različnih forumih, dokler se mi ni posvetilo, da ga moram zgnesti (pisalo je, da se tako segreje in je pripravljen za nadaljnjo obdelavo). In sem ga gnetla. Naenkrat je fondant postal prožen in brez večjih težav sem ga razvaljala (pisalo je, da na debelino noževe konice in tega navodila sem se seveda držala kot slepi plota).
Sledilo je presenečenje številka 2: Fondant se mi je prilepil na mizo tako, da ga iz mize lahko samo postrgala, kaj šele, da bi ga dvignila in z njim prekrila torto. Spet na splet iskat rešitev. Končno najdem odgovor, da moram pred tem površino, na kateri bom razvaljala fondant, posuti z gustinom ali sladkorjem v prahu. Ker je to bilo obdobje, ko sem se s sestavinami, potrebnimi za peko, šele sramežljivo spogledovala, nisem imela pojma, kaj je to gustin in za kaj se sploh potrebuje (mislim,
da sem tedaj prvič slišala zanj). Vajo sem ponovila drugič z upoštevanjem pravila številka 2: mizo sem posula s sladkorjem v prahu (še sreča, da sem naletela na pojasnilo, da moram posuti sladkor s pomočjo sita, saj bi ga najverjetneje bila na mizo zvrnila kar iz embalaže). Ponovno sem razvaljala fondant in bila neizmerno vesela, da vse končno teče po načrtih. No, tisto minuto ali dve... Ko sem razvaljani fondant želela dvigniti, se je le-ta začel trgati. Aaaaaaaaaa... Sledila je faza zbiranja izrazov za nastanek novega terminološkega slovarja z nazivom Vse kletvice od Vardara pa do Triglava z dodatkom. Po petih minutah sočnega preklinjanja, med katerim mi je cenjeni soprog omenil, da naj torto premažem s smetano in neham komplicirati (naj omenim, da si je prislužil pogled, ki je ubijal na licu mesta), sem ponovno vzela v roke tablico, se umaknila v kadilnico in začela iskati rešitev. V tistem trenutku je bilo razmerje prekrivanje torte : brskanje po spletu 1 : 5 v prid brskanja po spletu. Po nekaj 10 minutah sem končno našla odgovor, kaj je narobe. Fondant je bil pretanko razvaljan!
Zgnetla sem ga že n-tič in ponovno razvaljala. Končno, ampak res KONČNO, je šlo vse po načrtu. Fondant je bil razvaljan in lahko sem ga dvignila brez večjih težav! Položila sem ga na torto in mimogrede pohvalila svoj ego, kako superiorna sem. Tisto minuto sem uživala v soju lastnih
žarometov in mrtvo hladno v kot brcnila tisti komplikatorski del moje osebnosti, ki se je v podzavesti spraševala, kako bom s fondantom enakomerno brez gub in gubic prekrila obod torte. Čez nekaj trenutkov sem ugotovila, da zna biti tudi to težava enormnih razsežnosti. Če sem še pred nekaj trenutki mislila, da je najtežje razvaljati fondant, sem že naslednji trenutek ugotovila, da je valjanje fondanta popolnoma enostavno v primerjavi s prekrivanjem oboda. Čim bolj sem se trudila, da ne bi bilo gub in gubic, tem več jih je bilo. V nekem trenutku sem že želela upoštevati nasvet moža, potrgati fondant s torte in jo prekriti s smetano. Še sreča, da sem po naturi trmasta kot osel in da vztrajam pri svojem, četudi je situacija brezupna. Po kakšnih 30 minutah glajenja in božanja fondanta je bila torta končno prekrita. Sicer s kakimi 250 napakami, ki so bile vidne s prostim očesom, vendar sem bila s končnim izdelkom zadovoljna. Odločila sem se namreč, da bom vse napake prekrila z velikimi roza pikami in potem (najverjetneje) ne bodo tako očitne.
Pravi šok sem doživela šele ob pogledu na uro. Otroci bodo začeli prihajati čez dve uri in pol, mene pa je čakala še Črtomirova torta, ki je bila iz tortno-umetniškega vidika dosti večji zalogaj.
Irajina torta je bila nared in izgledala je nekako tako:

Pike sem naredila kar s kozarcem, ki je bil v kompletu z Jägermeistrom (še sreča, da je Jäger uporaben ob več različnih priložnostih na več različnih načinov), glavo Mini Miške s kozarcem za viski, ušesa pa sem izrezala s pomočjo kozarcev za sok. Kako mi je v tistem kaosu uspelo narediti še pentljo, pojma nimam, ampak danes upam priznati, da je bila ena izmed boljših, ki sem jo naredila v celi svoji tortarski karieri (sreča je vedno na strani norcev). Ker je zmanjkovalo časa (krepko), sem moj neslavni zaključek (spodnji rob torte je namreč bil še najbolj podoben nabrani gledališki zavesi) prekrila s širokim roza trakom.
5 minut do 12 je prišla na vrsto še Črtomirova torta. Načrt je bil sledeč: iz modrega fondanta naredim do polovice torte morje, iz rjavega obalo, nato pa na torto nadevam plastične figurice, ki sem jih kupila. Enostavno napisati. Narediti???? S toliko izkušnjami, kot sem jih imela, NEMOGOČE, kar se je seveda čez kakšno uro tudi izkazalo.
Vajo, razvaljaj modri fondant, ga daj na torto, razvaljaj rjavi fondant, ga daj na torto, sem ponovila kar nekajkrat, seveda z obveznim trganjem fondanta iz torte, ura pa je neusmiljeno tekla. Cenjeni soprog je moje početje nemo opazoval iz kuhinjskega kota, tu in tam je v nejeveri privzdignil desno obrv in molčal. Je že vedel, zakaj! Eno uro pred prihodom gostov, po metanju fondanta po kuhinji in na robu obupa, sem vedela, da ni več niti teoretične možnosti, da torto naredim. Vsaj ne v eni uri. Rezervnega jokerja, kako čim hitreje narediti torto, sem tik pred zdajci potegnila iz petnih žil.
Kaj sem naredila? To kar bi vsaka usposobljena tortopekačica (no, to, česar sem se v paniki spomnila). Zmiskala sem smetano, vanjo vlila modro barvo, zdrobila nekaj lebinitzovih keksov in iz modre smetane in zdrobljenih keksov pričarala morje in obalo. Na torto sem z nadnaravno hitrostjo nametala še tistih par plastičnih figuric in 15 minut pred prihodom otrok imela obe torti narejeni. Vse je bilo rešeno v zadnjem trenutku!

Torti sta bili narejeni, gostje so začeli prihajati, jaz pa utrujena tako, kot da bi bila 2 dni cepala drva...
O Pravem vetru v moja jadra pa kdaj drugič.