40 let skomin (1. del)

Severinin komad se mi je leta 2008 zdel simpatičen. Štela sem 35 pomladi in štiridesetka je bila oddaljena še nekaj svetlobnih let. Pravzaprav pa sem se dvakrat dobro obrnila in... Pisati se je začelo leto 2013. Pet let je minilo s svetlobno hitrostjo.

Minil je januar, februar, bili smo v drugi polovici marca, ko me je kot strela z jasnega spreletelo dejstvo, da se začenja... Ja, april je nestrpno trkal na vrata in prva v moji neposredni bližini bo kmalu dopolnila četrto desetletje. Aaaaaaaa!!!! 

Če sem odkrita, pa je tudi moja nečimrnost iz dneva v dan postajala manj samozavestna. Da bi ji povrnila kanček samozavest in moj ego prepričala, da je vse v najlepšem redu in da so štirideseta stanje duha in ne telesa (koga prepričujem????) ter da se v svoji koži in v svojem telesu fantastično počutim, sem neko petkovo popoldne dobesedno oropala kozmetični oddelek v Müllerju.
V nakupovalnem vozičku (da, za posebne priložnosti tudi v Müllerju vzamem nakupovalni voziček) so kraljevale krema proti celulitu (svežemu, delno staremu, popolnoma staremu), krema proti strijam (ki so se naredile pred nosečnostjo, med nosečnostjo in po nosečnosti), krema proti gubam (na kateri je z velikimi rdečimi črkami pisalo after 40), krema proti gubam okoli oči, balzam proti gubam okoli ust, vlažilna krema za hidracijo kože po štiridesetem, krema s q-encimom 10 , krema proti temnim madežem, izjemno prekrivni puder... Pozabila sem edino na kremo s kačjim strupom (bojda ga moje telo proizvaja dovolj - tako je prepričanih nekaj mojih dobrih kolegov) in se mi je zdelo popolnoma nepotrebno vreči skozi okno dodatnih 60 evrov, kolebala pa sem tudi pri nakupu kreme s kaviarjem, saj je stala 240 evrov. Kljub temu, da sem pregrešno drago kremo s kaviarjem pustila na polici (še danes pa sem prepričana, da bi prav ta krema izbrisala iz mojega obraza vsaj 15 let, ker tako draga krema MORA učinkovati), sem tistega dne edini šok doživela na blagajni, ko je mlada blagajničarka v rosnih dvajsetih nežno zaplahutala s trepalnicami in rekla: "Gospa, to bo pa 320 evrov, ampak ste si pa naredila zaloge za dobro leto!" Kakšno leto???? To je za dva meseca, mula!

Drugo dejanje transformacije v štiridesetletnico je predstavljala sprememba frizure. Zadnjih nekaj let sem bila blondinka (ne čisto taprava, čeprav sem se jo včasih, v določenih situacijah, briljantno odigrala, še posebej, če nečesa nisem hotela razumeti), z lasmi dolgimi kot nedelja (ja, z zelo kratkimi). Če sem hotela ustrezati liku resne štiridesetletnice je bilo potrebno:

a) spremeniti barvo las in

b) spremeniti frizuro.

Po ne preveč tehtnem razmisleku sem odšla k mojima zlatima frizerkama in razložila, da potrebujem spremembo. Tako barve las kot frizure. V popolnem šoku, da želim biti rdečelaska, sta me pobarvali ter na koncu seanse ugotovili, da "niti ni tako slabo". To, da želim imeti daljše lase pa sta takrat preslišali, saj sem se še vedno ponašala z dolžino 2,5 cm. Danes imam že srednje dolgega paža in prav smešno se mi zdi, da moram pri pečenju in oblikovanju s fondantom uporabljati obroč za lase. Da je bila vsaj ta odločitev dobra (čeprav se cenjeni ne more sprijazniti z dejstvom, da imam daljše lase in da nisem več blondinka - pa saj veste tiste vice o policajih in blondinkah - nekako naju je našel v tem) mi je potrdilo vprašanje pred kakim tednom, ko sem na veliko razpravljala o Zlatolaski, ki je, le da omenim, moj najljubši Disneyjev lik, in njeni usodi. Pa ja se ne boš prebarvala????? Ne, ne bom se.

Potrebno pa je bilo obnoviti in prevetriti tudi mojo garderobo. Če bi odprli mojo omaro(e), bi najprej pomislili, da sem zaposlena v pogrebnem zavodu. Moja oblačila so vsa v 50 odtenkih črne. Pred kakimi tremi leti sem odkrila še novo barvo, temno modro, ampak tukaj se pa resnično vse konča, saj sem globoko prepričana, da me temna oblačila stanjšajo za kakih 5 kilogramov (ha, ha, ha). No, sicer se najde tu in tam še kak kos Desiguala, vendar v njih izgledam kot odcvetela najstnica, ki na vsak način vsaj s slogom oblačenja želi prikriti 15 let in z oblačili sporoča: mlada sem, mlada sem, še vedno sem mlada (no, pa saj sem)! Vendar pa ima Desigual tako majhne številke, da s cmokom v grlu tlačim nase velikost L ali XL ter se ob tem počutim kot vzhajani buhtelj, četudi se navadno tlačim v velikost M in v cotah te velikosti ne izgledam kot hrenovka v ovitku. Kje sem ostala? Ah, pri prevetritvi garderobe... V obdobju tik pred zdajci me je popadla neka čudna ideja, da bi se lahko oblačila tudi v druge barve in ne samo v črno, saj včasih s črnimi oblačili sporočam tudi kaj drugega in ne samo tega, da si širše občinstvo misli, da imam 5 kilogramov manj. Torej, odločila sem se, da je čas za barve in za bolj ženstveni slog oblačenja. Na Fashion daysu sem si naročila 4 obleke (bež, kraljevsko modro in svetlo vijolično) svetlih barv in resnih krojev (no, resnega kroja, ker so bile vse narejene po enakem principu). Nekje sredi marca je prišel paket (zaradi varnostnih razlogov - če bi cenjeni prestregel paket, bi se upravičeno nekaj časa oblačila v črno, saj bi ga, ko bi videl ceno vseh štirih oblek, najverjetneje kap - mi je stric iz DPD-ja paket dostavil v službo). V pisarni sem v pričakovanju odprla paket in iz njega veselo jemala obleko za obleko. V tistem trenutku je glavo v pisarno pomolila Sonja. Očitajoče mi je rekla: "Šefica, spet ste kupovali!" Nekaj časa si je molče ogledovala obleke in potem nejeverno vprašala: "To boste nosili?" O njenem pogledu ne bom razpravljala, vendar mi je jasno sporočal: Če boš to kdaj oblekla, jaz pridem v službo v kopalkah. Da bi zatrla dvom v njenem pogledu sem samozavestno odgovorila: "Seveda, saj bom pa kmalu stara štirideset in to so obleke, ki jih štiridesetletnice nosijo!"  Ko je zaprla vrata pisarne, sem že bila v rahlih dvomih, če so to res obleke, ki so v "mojem stilu".

Eno leto po nakupu priznavam, da je Sonja definitivno imela prav. Vijolične obleke nisem oblekla še nikoli, ostale tri vsako enkrat. Jih pa imam v omari. Morda jih bom oblekla, ko jih bom štela petdeset...

Sezono lova je odprla Natalija. Nekaj je bilo potrebno pod nujno organizirati. Da si bo zapomnila. Pa torta. Ta je najpomembnejša. Zatorej smo se vsi, razen nje (misija rojstni dan je bila zapečatena s STROGO ZAUPNO), seveda, sestajali od srede marca in kovali bojni načrt: kaj, kako, kje, zakaj... In vsakič, ko smo se dobili, da bi preučili možnosti, je padel kak liter ali pa dva. Tudi zaradi slednjega je načrtovanje najpomembnejši del organizacije česarkoli.

Natalija je moja prijateljica že XY let. Ja, dvomestno število je. Visoko. Pravzaprav me prvi spomini nanjo vežejo na otroštvo. Bili sva sošolki v osnovni šoli. Ona suha kot presta, jaz bolj konkretna. Ona najboljša učenka v razredu, jaz v zlatem povprečju. Ona prva na vseh tekmovanjih, jaz na vseh tekmovanjih v olimpijskem duhu (važno je sodelovati). Na njo starši ponosni po dolgem in počez, name... (hja, ne bom o podrobnostih). V glavnem, če bi tvorili čredo, je ona bil bela, jaz pa črna ovca. Sem pa ponosna, da se je uspela navzeti nekaterih mojih navad. V glasbeni šoli sva obe brenkali na klavir (najino preigravanje črno-belih tipk ni bilo v rangu Iva Pogoreliča, no, Pogoreliča že, ampak tistega pogorelega). Natalija je tudi tukaj bila boljša od mene, pa še svojo učiteljico klavirja je dodobra kaznovala, saj je postala njena snaha. Leta po najinih osnovnošolskih pripetijah pa sem jaz postala njena učiteljica. Spoznala sem jo namreč z nakupovanjem preko Ebaya, za kar mi je njen mož neizmerno hvaležen (bojda ima doma že pripravljen križ z mojim imenom, ker me namerava v naslednjih nekaj letih pokončati), saj že nekaj let vztrajno prazni družinski budget. Priznati moram, da sem na svojo učenko neizmerno ponosna, saj ji je uspelo nemogoče. Presegla je svojo učiteljico. Natalija je vedno, ampak res vedno v vsem blestela.

Danes je Natalija profesorica kemije. Pri ravnateljici uživa posebni status, saj šola še vedno stoji, pa tudi vsi dijaki in učitelji so trdnega zdravja (pri kemikih nikoli ne veš, kaj se jim plete po umu...). Občutek imam, da se ji nihče ne upa zameriti. Ja, samo zato, ker... Priznam, tudi jaz ne. Pa saj veste, zaradi česa!

Natalija ima rojstni dan 8. aprila. To je obenem tudi svetovni dan Romov. Najdaljše prste pri organizaciji njenega rojstnega dne sem imela jaz. Ja, pravilno sklepate! Ona je vedno imela najboljše ocene in največ priznanj iz tekmovanj, jaz pa največ vzgojnih ukrepov zaradi neumnosti, ki sem jih ušpičila v času svojega šolanja. In tradicija se ja ne sme izjaloviti! Prva vedno, ko je potrebno narediti neumnost sem še danes. pač ne morem iz svoje kože! In nekateri me morda prav zaradi tega imajo radi (no, s tem se tolažim...). 

Do aprila sem spekla že par tort (no, dva para) in njena je morala biti resnično nekaj posebnega (posebne punce vedno dobijo posebne torte). Bila je torta v stilu strastne zapravljivke. Najpomembnejši element pa je bil črni Diners z njenim imenom (mokre sanje vsake štiridesetletnice izgledajo nekako tako: peglanje črnega Dinersa tako dolgo, da ga v zadnji trgovini prodajalka prereže). Pri oblikovanju tega Dinersa mi je pomagal njen mož, Erik (najino dogovarjanje je bilo tako intenzivno, da bi zunanji opazovalec pomislil, da želiva ponarediti kartico, ki jo nekdo uporabljal in ne kartico, ki bo sprintana na jedilni papir).

Torta je bila zelo pariška, saj so na njej kraljevale etikete različnih priznanih modnih znamk (naj omenim, da je Natalija, tako kot vsaka poprečna ženska: zadovoljna z malim, četudi si tako kot vsaka želi velikega - imena modne znamke na oblačilih, da ne bo pomote).

Naredila sem ji tudi čisto taprave Lobuitanke. Delala sem jih tako dolgo, da bi se ob moji vztrajnosti razjokal celo sam Christian L. Dam stavit, da bi jih on prej naredil v številki 46, četudi bi jih ročno skrojil in zašil.

Načrt za presenečenje (vključno z darilom) je bil: 7. aprila ob 22.00 se dobimo pri Silviji in Mitu. Tja pride tudi Gitano band (ki je bil presenečenje). Jaz si za ženske sposodim romske noše v Kamencih. Ob 24.00 se pojavimo pri Nataliji na dvorišču. Ker je rojena na svetovni dan Romov, je bilo potrebno njeno rojstvo dati v širši kontekst (pa smo povezali 1+1 ter dobili zgodbo o svetovnem dnevu Romov in Nataliji). Od 22.00 do 24.00 smo se kot pravi profesionalci pred tekmo segrevali (je padel kak kratki in kak dolgi). Seveda je Erik bil z vsemi podrobnostmi seznanjen, saj se je moral za kaljenje nočnega miru opravičiti pri sosedih še preden smo karkoli naredili (bolje sprečiti no lječiti). Vse je teklo po načrtu. Ob polnoči smo se pojavili na dvorišču in začeli prepevati (štirje od enajstih so celo imeli posluh). Ja, bila je presenečena. No, prej bi rekla, da šokirana. Pravzaprav je bila najbolj presenečena, ko sta se na vratih pojavila policista (ja, naštimali smo ji) in ji povedala, da je bila podana prijava kršitve JRM, da naj razloži, kaj se dogaja. Punca (no, sedaj že zrela gospa) sicer ni vedela, da je potegavščina, zato je vprašala: "A, kateri se bo slačil?"

Drugi je bil na vrsti Erik. Ja, prvi dve štiridesetki sta padli na istem dvorišču. Tudi Erik je moja generacij, vendar je on obiskoval paralelko. Mi smo bili A, on pa C (tisti v C-razredu so vedno bili največji frajerji, mi v A pa...). Moji prvi spomini nanj so zbledeli. Že od nekdaj pa ima noro dober smisel za humor. Pred nekaj tedni smo bili pri nas in ker smo slavili majmunovo (mi vedno nekaj slavimo), smo majmunovemu tudi nazdravili. Večkrat. Natalija njegovega Megana ne vozi (ja, v Prekmurju si mož in žena avta ne delita; pravzaprav smo žene vzgojene tako, da raje imamo lasten avto kot da bi bile priča monotragediji: Vrnila se je samo s tablicami, če bi avto slučajno kje "ranile"). Ko je bilo treba domov, Natalija ni hotela voziti (spila je občutno manj kot soprog), ker so bili z Meganom. Jaz sem jo na vsak način želela prepričati, da naj pelje do doma. Moje nagovarjanje je trajalo kakih 5 minut, ko se oglasi Erik: "Ne bo ti pomagalo. Ona Megana ni peljala še niti od točke B do točke B."

Erik je fotograf. Dober. Verjemite mi, da dela čudeže. Je kot plastični kirurg brez skalpela, a s fotoshopom. Obisk pri njem je popolnoma neboleč in po treh urah, ko te malo popravi, ne moreš verjeti, da izgledaš tako dobro. Ja, zaradi tega ga imam neizmerno rada. Ker dela čudeže. Erik je tudi navdušeni jadralec. Naše slabše polovice namreč jadrajo (prosim, brez smeha) na Balatonu. Od aprila do konca oktobra smo skoraj kot slamnate vdove. Seveda se od aprila do novembra pritožujemo, kako jih nikoli ni (njih pa, odkrito povedano, boli briga, kakšno je stanje našega duha), od novembra do konca marca pa se pritožujemo, kako nam nenehno dihajo za vrat.

Konec junija je bilo. Erik, rojstni dan. Nedelja. Načrt je bil, da se (da ne bi slutil) pri njih pojavimo ob 7.00 zjutraj. Ne more biti nenehno enako, ne? In vedeli smo, da nas bo čakal ob polnoči... Presenečenje pa je presenečenje, ne? Torto sem delala v soboto. Dan poprej sem dobila sveži fondatn, 10 kg le-tega. Nekje okoli devetih zvečer je torta bila pripravljena (ja spet smo se zaradi organizacije dobivali, večkrat, tudi v soboto). Potrebno se je bilo dogovoriti za enoviti izgled, za jadrnico... Saj ne boste verjeli, če napišem, da smo se oblekli v mornarje, jadrnico dali na prikolico in ga v nedeljo, v času, ko večina ljudi gre v cerkev, vozili gor in dol po mestu. In on je moral biti v jadrnici.

Torej, torta. Ura je bila 9, torta je bila nared, da jo začnem okraševati. Fondant sem pobarvala na modro. Hotela sem ustvariti efekt moja. Sicer se je, ko sem fondant jemala iz kante, slednji lepil bolj kot navadno. Ampak z izkušnjami, ki sem jih imela takrat, se mi to ni zdelo nič čudnega. Sem mislila, da je prevroče, zato sem klime dala na 17 stopinj, tako da smo po hiši konec junija vsi letali v dolgih rokavih, Iraja pa se je cel čas pritoževala, da jo zebe, kljub temu, da ima dolge rokave in dolge hlače. Ob desetih, ko nikakor nisem mogla normalno razvaljati belega fondanta, mi je postalo jasno, da nekaj ni v redu. Kljub polarnim razmeram v stanovanju, se je ta še vedno lepil kot žvečilna. In se je začelo tisto znano: iskanje rešitve po netu. Primešala sem gustin, primešala sem Tylose (ta zadevica trdi fondant), gnetla tako, da sem drugo jutro imela musklfiber, a fondant je bil še vedno v enakem stanju. Ob enajstih sem z veliko težavo prekrila prvo nadstropje. Do polnoči sem imela prekriti obe nadstropji. Z veliko muko. V dvojnih dolgih rokavih. V hiši je temperatura bila ekvivalentna temperaturi v igluju. Popoldan, ko mi je še vse šlo po načrtih, sem si obljubila, da bom šla spat ob dostojni uri, da bom naslednje jutro fit in spočita. Ja, seveda... Stric Murphy me ne pušča same. Nikoli. Očitno se zaveda, da osamljenost vpliva na duševno stanje posameznika.

In potem sem želela narediti še efekt morja. Z modrim fondantom. Pobarvanim z gel barvo. Pobarvani fondant se je lepil še bolj. Narediti nisem mogla ničesar. Ob enih jutraj sem preklinjala kot star mornar. Cenjeni me je z grozo v očeh gledal, ko sem metala fondant po kuhinji (prvič in zadnjič) in skoraj obupala. In potem me je še vprašal: "Kaj misliš, kaj bi lahko naredila?" Napačno vprašanje ob napačnem trenutku. Pomislila sem: "Ta trenutek nekoga ubila. Kje imamo največji nož????" Ob treh zjutraj sem z veliko muko naredila nekaj, kar je bilo podobno vodi in telo, ki s hlačam do polovice riti (ja, to je Erikov zaščitni znak - nikoli nima hlač v pasu in sedaj smo se že vsi navadili, da večino časa v njegovi družbi lahko občudujemo njegove bokserce) moli iz te vode. Ta torta je bila do danes moj največji polom. Takega šklopucala nisem ustvarila nikoli prej in nikoli kasneje. In še danes me je groza, ko pomislim, kakšno sr**** sem uspela ustvariti.

V ponedeljek sem klicala v podjetje, kjer naročam fondant in se dogovorila, da ga pošljem nazaj. Dobila sem celo kanto (10 kg) novega z opravičilom, da je s fodantom res bilo nekaj narobe.

Tako je izgledala ta groza od torte.

Kljub ponesrečeni torti (ki je sicer bila okusna) smo se že drugič v letu imeli nepozabno.

Naj končam današnji prispevek z najljubšim komadom od Gibonnija.

Ker je moj rojstni dan, predvsem pa moja torta, bil nekaj posebnega, kmalu sledi nadaljevanje prispevka 40 let skomin s podnaslovom: Čudna si bila že kot otrok.

O angelih in demonih

Angeli in demoni so najljubši parfum moje Dragice, vendar danes ne bo tekla beseda o njej, ampak o angelčkih, ki jih moram narediti za Črtovo torto. Črt je Črtomirov prijatelj, pravzaprav sin vražje Toškance, Aleksandre, ki je v zadnjih sedmih letih postala moja prijateljica, zaveznica in zaupnica (sicer ne vem, če je čustvo obojestransko, ampak, tako je).
Aleksandra s svojo družino živi na drugem koncu Slovenije, v Ankaranu. Spoznali sva se naključno, preko foruma. Imeli sva namreč enako stara sinova s podobnima imenoma. Prvič sva se srečali v Lendavi in si takoj postali simpatični. Nekateri bi rekli, da sva se zavohali. Danes lahko z gotovostjo trdim, da je Aleksandra ženska, ki z obema nogama stoji na zemlji in stvari ne vidi samo črno-belih, ampak vidi vse odtenke (pa ne sive, da ne bo pomote). Je ena redkih, ki mi upa v obraz povedati vse, kar ji leži na duši. Mirno, spravljivo, brez obsojanja in obtoževanja. Sicer bi ji v trenutku njenih odkritih monologov, ki so še najbolj podobni nežnemu pranju možganov, najraje primazala eno okoli kepe, tako, da bi si zapomnila, kdaj jo je "skasirala", vendar se po dnevu ali dveh muljenja v kotu, v katerem nežno pestujem svoj užaljeni ego, streznim, čez kak teden pa ji upam celo priznati, da je imela prav, kar sicer počnem izjemno redko, saj sem mnenja, da imam vedno prav jaz, samo jaz in edino jaz.
Pa pustimo najin odnos z Aleksandro ob strani. Pomembna je torta. Torta, ki sem jo obljubila Črtu za obhajilo. Aleskandra mi je že februarja poslala youtubov napovednik, da bi me pripravila na dejstvo, kakšno torto si Črt želi. Tema torte naj bi bila Partly cloudy (Disneyjev animirani film).

Ker je maj bil od februarja oddaljen še polne tri mesece, sem odlomek iz filma pogledala ter skorajda pozabila nanj, vse dokler konec marca nisem bila pri Aleksandri na obisku. Črta sem nekega večera pobarala: "No, Črt, kakšno torto bi želel imeti za obhajilo?" (butasto vprašanje, ki sem ga nekaj minut kasneje krepko obžalovala) Črt je imel v glavi predstavo o torti, ki je bila razdelana v nulo (adijo, moja umetniška svoboda) in idejo mi je predstavil do zadnje podrobnosti natančno (Mislila sem si: "Kar si iskala, to si dobila!"). Torej, on je hotel oblaček in pod oblačkom živalske mladičke in stezico in nebo in dojenčke na oblačku in in in...
In mene, ki sem že takrat dvomila, da bom to z lahkoto spravila na eno torto premera 22 (Aleksandra je rekla, da nas bo največ 20 in da naj ne pretiravam z velikostjo torte).
Pa sem spet za nekaj časa odmislila torto, saj je bil 25. maj še zeeeelooooo daleč. Do torka, 20. maja, ko sem ugotovila, da se je začel skrajnik (skrajni čas, 5. čas v slovenskem jeziku, ki ga uporabljamo le izbranci - tisti, ki vse počnemo zadnji trenutek ali pa tik pred zadnjim trenutkom, včasih pa tudi po
zadnjem trenutku).
Vendar je tudi 20. maj mirno minil, pa 21. in 22. maj tudi. No, priznam, 22. maja sem začela panično gledati odlomke iz risanke, da bi končno ugotovila, za kaj gre in kako naj biti živalski mladički izgledali. Ampak, bil je komaj 22. maj! Seveda sem,  kot je to po dobrem starem Murphyju že navada, v petek, 23. maja morala še v Ljubljano. Sem mislila, da bom hitra. Ko sem ob 14.00 sedla pred MIZŠ v avto, sem na mehurju čutila, da bo nekaj šlo narobe. Naj omenim, da je Murphy moj izjemno dober prijatelj, ki me že leta spremlja na vsakem koraku.Temeljni Murphyjev zakon pa je tako ali tako moje življenjsko vodilo:
Vse, kar se lahko skazi, se skazi.
Na poti domov se je zgodilo vse, kar se je lahko. Bila je prometna nesreča, zaradi katere sem več kot dobro uro stala v koloni, popravljali so avtocesto, kar je v petek popoldan naneslo še dodatne pol ure stanja v koloni... Domov sem prišla šele ob 17.20, prepotena in tečna kot driska. Še preden sem uspela dati kaj v usta, že je priletel podmladek in se cufal zaradi... Česa že? Naslednja ura in pol sta minili v umirjanju in vzgajanju podmladka. Grožnje kot so: "Če takoj ne bosta nehala, ne gremo v Ankaran!"  so tako ali tako pri nas popolnoma de mode in več ne zaležejo. In bitka med štirimi stenami, no, bolje: konstruktivno vzgajanje podmladka je trajalo, dokler se njun fotr ni pojavil doma.
Cenjeni je ob 19.06 končno odprl vhodna vrata. Moja tečnoba je počasi dosegala vrhunec in kljub dejstvu, da je tisti, ki je zadnji prošel, iz previdnosti raje molčal, je bil deležen nekaj zajedljivih pripomb, da sta mulca tako ali tako čisto po njem.
Do devetih sva končno uspela podmladek spraviti v nočna lovišča. Ker sva bila oba še najbolj podobna zombijema (sicer vem, zakaj sem bila podobna zombiju jaz, zakaj je bil cenjeni, pa se mi ne sanja). In potem sem prijavila tisto mojo najbolj znano, ki se vedno zaključi z globokim spancem: "Samo za 20 minut stegnem noge!" Dvajset minut je trajalo do 23.00, ko sem panična skočila pokonci in začela bentiti, da mi cenjeni, ki je na sosednjem kavču veselo smrčal, vedno dovoli, da zaspim (ne vem, katerega je ob 21.00 zmanjkalo prej - njega ali mene). In potem sem naslednjih 30 minut norela po hiši in panično skušala v eni sapi narediti mladičke in angelčka in speči oblate in seveda spakirati, saj smo naslednji dan šli v Ankaran... Po 30 minutah  bezlanja (ja, zaradi tega rečejo, da s(m)o babe kot kure, sem popolnoma skulirano rekla, da do jutra bo, se cenjenemu skušala z vsemi razpoložljivimi sredstvi, češ, da bi mi fuuuuul pomagal, če bi spekel oblate in visti sapi naročala,  kaj in kako mora zmešati  ter katere tortne modele naj poišče, medtem pa sem spila kavo in se lotila angelov in demonov, khm... mladičkov.
Najprej je nastal angelček, ki je v bistvu dojenček s krili:

Oblikovala sem telo in nogice in žogico...

Potem glavo (še brez frizure).

Po tistem rokice.

 Nato sem na telo "nasadila" glavo...

...in na koncu naredila frizuro.

Da sem iz dojenčka naredila angelčka, sem morala dodati še krila.

Popolnoma enostavno, ne? Vem. In razložim dosti hitreje kot naredim. Vsekakor je izdelava delno do pretežno zapletena, še posebej, če nisi vešč dela s skalpelom (kako naj bi bila, če sem pa slovenistka in ne kirurginja) - ja, pri oblikovanju uporabljam med drugim tudi skalpel - in če sovražiš natančnost (npr. narediti male prstke, drobne laske, male oči...) in majhne in drobne stvari.
Angelček je nastajal dobro uro. Med oblikovanjem pa sem pekla še oblate (nikoli, ampak res nikoli, ne počnem ene same stvari, zato pa tudi ne razumem močnejšega spola, ki ne more gledati televizije in poslušati nekoga, ki govori - ja, pri nas pač vedno zmaga televizija).
Okoli dveh sem se lotila muce. Sem si mislila, da bo na en, dve, tri... Pa ni bilo niti na dve, dve, tri. Maček je moral biti oranžno-rjav. Rjava barva je bila barvana z gel barvo, zato je fondant bil izjemno mehak. Po tistem, ko sem v fondant zmešala toliko Tyloseja (sredstvo za strjevanje fondanta oz. viagra za fondant) in izgubila nadaljnje pol ure, je začel nastajati maček.

Glava, gobček, ušesa, očke, smrček...

Ko je muca (vse grešne misli opustite) bila narejena, sem ugotovila, da ji nekaj manjka, ker je še vedno bila podobna psu. Zato je dobila še ljubek kožušček okoli vratu.

Ura je bila pol štirih, ko je bil na vrsti pes. Ponovila sem vajo: spet rjava, spet premehko, spet Tylo... In nadaljnje pol ure.

Pa je do pol petih nastal še kužek.

Ker v resnici obožujem akcijo in napetost, sem se ob pol petih odločila, da bom naredila še ježka. Z bodicami. Takimi, originalnimi. Ob pol petih zjutraj!!!!! Do pol šestih sem svaljkala vsako bodičko posebej in skušala ohraniti mirno kri... Buahaha. Ob pol šestih, ko se je že dodobra zdanilo in je Borči že ene petič prišla pogledat, če je njena lastnica "normalna" in zakaj vsi spijo, jaz pa imam jedilnico razsvetljeno, ko da je Betlehem, sem ježka s tremi vrsticami bodic odložila in se odločila, da bi bilo pametno malo zatisniti oči, če ne želim ob pol osmih, ko sem načrtovala bujenje, ko se bom pogledala v ogledalo, doživeti šoka. Ja, sem pač v letih, ko se mi tudi tovrstna ponočevanja poznajo in imam the day after podočnjake do kolen, ki jih več ne prekrije tudi najboljši puder.
Sem že omenila, da vse vedno načrtujem, ne? Načrt je bil: vstanem ob pol osmih, spijem kavo, na hitro dokončam ježka, spakiram in ob pol desetih krenemo. Ha... Koliko krat v mojem življenju je vse šlo "po planu"? Saj sem že omenila, ne? Nikoli. Ob tričetrt na desetih je cenjeni prirobantil v spalnico in me vprašal, če nameravam vstati. Planila sem pokonci, ga prestrelila s pogledom in brez kave in brez dokončanega ježa začela pakirati. Vmes si je moje manjše bitje 7x  premislilo, kaj bo imelo oblečeno (baba, pač), kar me je seveda pahnilo na rob obupa. Nekje v letu med otroškimi sobami in spalnico sem uspela spiti celo kavo. Saj mi ni potrebno povedati, da sem Milanu dan poprej rekla, da se vidimo okoli enih. To je bilo hipotetično možno le, če bi ob pol dvanajstih krenili iz Lendave proti Ankaranu s helikopterjem.
Po uri in pol pakiranja, pregovarjanja s podmladkom, kaj bomo vzeli s sabo in kaj ne, iskanja darilnih vrečk in vsega ostalega, kar je moralo z nami (ali pa tudi ne), smo bili tik pred tem, da odrinemo. Otroka sta že sedela v avtu, cenjeni je zaklepal hišo... In potem sem se spomnila, da sem v omari pozabila Aleksandrino majčko (ja, prejšnjič sem ji pomotoma dala svojo, jaz pa sem imela njeno...). Cenjeni je tako kot vsak tipičen predstavnik močnejšega spola zagodrnjal:"Vedno čakamo tebe!" A je sploh pomislil, kaj si bo Aleksandra oblekla, če ne bom vzela majice????? (kot, da bi imela samo to).
Ko sem prihajala iz hiše (že n-tič), je cenjeni po telefonu Milanu razlagal, da bomo vsak trenutek krenili (saj mi ni potrebno napisati, da je Milan vprašal, če smo kje blizu...). Končno smo se odpravili. Tisti, ki ste starši, veste, da je potovanje s podmladkom ekvivalentno nori pustolovščini. In da nikoli od točke A do točke B ne prideš v doglednem času. Pa smo bili žejni, pa smo lulali, pa smo se morali ustaviti, ker smo imeli polni nos, potem smo bili lačni in ker smo pri tabli Ljubljana dobesedno umirali od lakote, smo zavili v McDonalds... V Ankaran smo prispeli ob pol štirih. Jaz pa sem morala narediti torto. Sicer sem se vmes prepričala, da imam na razpolago še celo večnost... Ampak, ko že prideš v goste, moraš najprej spiti kozarec ali dva za dobrodošlico, si povedati vse novice, narediti kratko obnovo preteklega meseca, ko se nismo videli... Pol šest je bilo, ko sem končno začela delati kremo. Ob pol sedmih in četrtem kozarcu refoška sem torto namazala z masleno kremo. Ob osmih sem jo pokrila s fondantom. Ob tričetrt na desetih in sedmem kozarcu refoška je bil narejen tudi oblak. Vsi stanujoči v spodnjem nadstropju so bili že vidno nervozni, ker sem tako dolgo pacala po torti, saj so želeli spat...Aleksandra je vsa obupana delala kroglice, saj se je bala, da bom jih pokonci držala vso noč...
A naj omenim, da mi torta ni bila všeč? In če bi bilo po moje, bi jo bila ob desetih, ko je bila dokončana, razdrla in naredila ponovno. če bi to bila le omenila, mislim, da danes ne bi nastal ta zapis. Mislim, da me ne bi našel več niti FBI. Najverjetneje bi moji ostanki počivali nekje v njihovem oljčniku...

P.s.: Ježek je imel le nekaj vrstic bodic, zato sem ga skrila pod oblak...

Kako se je vse začelo

Sicer moram priznati, da moj spomin več ne seže tako daleč, pravzaprav se ne spomnim, zakaj sem se odločila, da bom Iraji in Črtomiru spekla torti jaz in ju ne bom po liniji najmanjšega odpora naročila v slaščičarni. Vendar mislim, da me je tistega januarja 2013 popadla želja, da bi bila tista "taprava" mama, ki svojima otrokoma za rojstni dan speče torti. Ne eno, ampak dve. In ker sem že po naravi nagnjena k dejstvu, da vsako stvar "zakompliciram do amena", sem se odločila, da ju bom prekrila s fondantom. Sicer pa sem že celo leto na TLC-ju gledala oddajo Cake boss, kar mi je dalo še dodatni zagon, saj sem bila mnenja, da jo, če jo naredi Buddy, naredim tudi jaz (khm, khm...).
Ker imam v genih pogojeno, da za vsako zadevo, ki se je lotim, naredim bojni plan, tudi sedaj nisem mogla iz svoje kože ter se predpriprav lotila z veliko zagnanostjo (navadno ta zagnanost do začetka realizacije izpuhti v nič). Prebrala sem kar nekaj forumov, kjer so se utečene pekačice pogovarjale o nabavi fondatna v različnih trgovinah širom Slovenije - kateri je boljši, kje je cenejši, kako moraš torto pripraviti, da jo oblečeš v fondant, kako slednjega moraš razvaljati...
Prvi del načrta je potekel tako gladko, da nisem mogla verjeti, da se nekaj takega v mojem življenju sploh lahko zgodi. V spletni trgovini www.peki.si sem naročila fondant, figurice (ja, to je bil čas, ko sem na torto mrtvo hladno nadevala plastične figurice in bila ponosna na moj končni sladko-plastični izdelek), barve... Suhi trening se je zaključil s peko torte (mislim, da je bila to moja tretja torta v življenju), ki je presegla vsa moja pričakovanja in ponesla mojo samozavest visoko, skoraj do roba atmosfere. Verjela sem, da ni nobene možnosti, da bi šlo karkoli narobe. Naj omenim, da sem torto namazala s kremo ter jo posula s sladkornimi drobtinicami.
Načrt za torti je bil izdelan. Črtomir bo dobil torto na temo Petra Pana, Iraja pa Mini Miško (no, nekaj v tem stilu). Dan pred slavljenjem rojstnega dne sem spekla oblate, zmešala kreme, sestavila obe torti in ju namazala z masleno kremo. Fondant, ki je kraljeval na skrajnem robu mize, sem še vedno nejeverno opazovala od daleč v prepričanju, da bom prihodnje jutro prekrila obe torti, na eni pa iz fondanta naredila morje in obalo in, in, in...
Stric Murphy se je naslednjega jutra mrtvo hladno naselil v moji kuhinji. In to celo brez vprašanja, če lahko prisostvuje moji premierni predstavi prekrivanja torte s fondantom. Bilo je nekje okoli devetih
zjutraj, ko sem fondant končno vzela iz kantice. Sledilo je presenečenje številka 1: Fondant je bil trd kot kamen. Če bi mi gmota fondanta, težkega 5 kg, padla na prst, bi definitivno staknila vsaj kako modrico. Presenečenju št. 1 je sledilo vprašanje št. 1: Kako naj ga razvaljam, če je tako trd???? Na (tedaj) mojo veliko srečo živim v času, ko hiter pretok informacij ni nobeno deveto čudo, ampak nekaj popolnoma vsakdanjega. Zatorej sem s tablico v roki sedla v svojo slavno kadilnico in brskala po različnih forumih, dokler se mi ni posvetilo, da ga moram zgnesti (pisalo je, da se tako segreje in je pripravljen za nadaljnjo obdelavo). In sem ga gnetla. Naenkrat je fondant postal prožen in brez večjih težav sem ga razvaljala (pisalo je, da na debelino noževe konice in tega navodila sem se seveda držala kot slepi plota).
Sledilo je presenečenje številka 2: Fondant se mi je prilepil na mizo tako, da ga iz mize lahko samo postrgala, kaj šele, da bi ga dvignila in z njim prekrila torto. Spet na splet iskat rešitev. Končno najdem odgovor, da moram pred tem površino, na kateri bom razvaljala fondant, posuti z gustinom ali sladkorjem v prahu. Ker je to bilo obdobje, ko sem se s sestavinami, potrebnimi za peko, šele sramežljivo spogledovala, nisem imela pojma, kaj je to gustin in za kaj se sploh potrebuje (mislim,
da sem tedaj prvič slišala zanj). Vajo sem ponovila drugič z upoštevanjem pravila številka 2: mizo sem posula s sladkorjem v prahu (še sreča, da sem naletela na pojasnilo, da moram posuti sladkor s pomočjo sita, saj bi ga najverjetneje bila na mizo zvrnila kar iz embalaže). Ponovno sem razvaljala fondant in bila neizmerno vesela, da vse končno teče po načrtih. No, tisto minuto ali dve... Ko sem razvaljani fondant želela dvigniti, se je le-ta začel trgati. Aaaaaaaaaa... Sledila je faza zbiranja izrazov za nastanek novega terminološkega slovarja z nazivom Vse kletvice od Vardara pa do Triglava z dodatkom. Po petih minutah sočnega preklinjanja, med katerim mi je cenjeni soprog omenil, da naj torto premažem s smetano in neham komplicirati (naj omenim, da si je prislužil pogled, ki je ubijal na licu mesta), sem ponovno vzela v roke tablico, se umaknila v kadilnico in začela iskati rešitev. V tistem trenutku je bilo razmerje prekrivanje torte : brskanje po spletu 1 : 5 v prid brskanja po spletu. Po nekaj 10 minutah sem končno našla odgovor, kaj je narobe. Fondant je bil pretanko razvaljan!
Zgnetla sem ga že n-tič in ponovno razvaljala. Končno, ampak res KONČNO, je šlo vse po načrtu. Fondant je bil razvaljan in lahko sem ga dvignila brez večjih težav! Položila sem ga na torto in mimogrede pohvalila svoj ego, kako superiorna sem. Tisto minuto sem uživala v soju lastnih
žarometov in mrtvo hladno v kot brcnila tisti komplikatorski del moje osebnosti, ki se je v podzavesti spraševala, kako bom s fondantom enakomerno brez gub in gubic prekrila obod torte. Čez nekaj trenutkov sem ugotovila, da zna biti tudi to težava enormnih razsežnosti. Če sem še pred nekaj trenutki mislila, da je najtežje razvaljati fondant, sem že naslednji trenutek ugotovila, da je valjanje fondanta popolnoma enostavno v primerjavi s prekrivanjem oboda. Čim bolj sem se trudila, da ne bi bilo gub in gubic, tem več jih je bilo. V nekem trenutku sem že želela upoštevati nasvet moža, potrgati fondant s torte in jo prekriti s smetano. Še sreča, da sem po naturi trmasta kot osel in da vztrajam pri svojem, četudi je situacija brezupna. Po kakšnih 30 minutah glajenja in božanja fondanta je bila torta končno prekrita. Sicer s kakimi 250 napakami, ki so bile vidne s prostim očesom, vendar sem bila s končnim izdelkom zadovoljna. Odločila sem se namreč, da bom vse napake prekrila z velikimi roza pikami in potem (najverjetneje) ne bodo tako očitne.
Pravi šok sem doživela šele ob pogledu na uro. Otroci bodo začeli prihajati čez dve uri in pol, mene pa je čakala še Črtomirova torta, ki je bila iz tortno-umetniškega vidika dosti večji zalogaj.
Irajina torta je bila nared in izgledala je nekako tako:

Pike sem naredila kar s kozarcem, ki je bil v kompletu z Jägermeistrom (še sreča, da je Jäger uporaben ob več različnih priložnostih na več različnih načinov), glavo Mini Miške s kozarcem za viski, ušesa pa sem izrezala s pomočjo kozarcev za sok. Kako mi je v tistem kaosu uspelo narediti še pentljo, pojma nimam, ampak danes upam priznati, da je bila ena izmed boljših, ki sem jo naredila v celi svoji tortarski karieri (sreča je vedno na strani norcev). Ker je zmanjkovalo časa (krepko), sem moj neslavni zaključek (spodnji rob torte je namreč bil še najbolj podoben nabrani gledališki zavesi) prekrila s širokim roza trakom.
5 minut do 12 je prišla na vrsto še Črtomirova torta. Načrt je bil sledeč: iz modrega fondanta naredim do polovice torte morje, iz rjavega obalo, nato pa na torto nadevam plastične figurice, ki sem jih kupila. Enostavno napisati. Narediti???? S toliko izkušnjami, kot sem jih imela, NEMOGOČE, kar se je seveda čez kakšno uro tudi izkazalo.
Vajo, razvaljaj modri fondant, ga daj na torto, razvaljaj rjavi fondant, ga daj na torto, sem ponovila kar nekajkrat, seveda z obveznim trganjem fondanta iz torte, ura pa je neusmiljeno tekla. Cenjeni soprog je moje početje nemo opazoval iz kuhinjskega kota, tu in tam je v nejeveri privzdignil desno obrv in molčal. Je že vedel, zakaj! Eno uro pred prihodom gostov, po metanju fondanta po kuhinji in na robu obupa, sem vedela, da ni več niti teoretične možnosti, da torto naredim. Vsaj ne v eni uri. Rezervnega jokerja, kako čim hitreje narediti torto, sem tik pred zdajci potegnila iz petnih žil.
Kaj sem naredila? To kar bi vsaka usposobljena tortopekačica (no, to, česar sem se v paniki spomnila). Zmiskala sem smetano, vanjo vlila modro barvo, zdrobila nekaj lebinitzovih keksov in iz modre smetane in zdrobljenih keksov pričarala morje in obalo. Na torto sem z nadnaravno hitrostjo nametala še tistih par plastičnih figuric in 15 minut pred prihodom otrok imela obe torti narejeni. Vse je bilo rešeno v zadnjem trenutku!

Torti sta bili narejeni, gostje so začeli prihajati, jaz pa utrujena tako, kot da bi bila 2 dni cepala drva...
O Pravem vetru v moja jadra pa kdaj drugič.