Glede na dejstvo, da mi je Lanina torta za obhajilo najverjetneje povzročila prve sive lase, se ni potrebno čuditi, da bo danes tekla beseda o Denisu, Alenki in Lani. Lana je sošolka mojega Črtomira. Če sem odkrita, ima Črtomir super sošolce, no, super so njihovi starši, s katerimi se že nekaj let družimo ob različnih priložnostih (ne samo šolskih), vendar o njih (sošolkah in sošolcih) ob drugi priliki, najverjetneje ob koncu šolskega leta, saj jih (nas) bodo po petih skupnih letih (upoštevajoč še vrtčevska leta) v novem šolskem letu ločili in če sem odkrita, nobenemu, ne otrokom in ne nam, staršem, to ni po godu.
Denisa in Alenko sem spoznala v času, ko so naši, sedaj že skoraj najstniki, obiskovali vrtec. Alenka se mi je zdela prijetna gospodična, morda sprva rahlo zadržana, a kljub temu dovolj zgovorna, da sva se ujeli. Denis pa... Aaaaaaa. Denisa bi na začetku lahko bila utopila v žlici vode, tako mi je šel na živce. Bil je preglasen, povsod ga je bilo preveč in nenehno je hotel biti v središču pozornosti, ker se je vedno vse dogajalo samo njemu, le njemu in nikomur drugemu (čakajte malo... a govorim o Denisu ali o sebi???). Sčasoma sem ugotovila, da je Denis v resnici moška podoba moje malenkosti in ko se mi je z dejstvom, da imam moško različico, dokončno uspelo sprijazniti, sva postala nerazdružljiva, saj v družbi večino časa tekmujeva, kateri bo katerega preglasil. Najverjetneje si predstavljate, kako izgledajo naša srečanja... Medtem ko midva tekmujeva, kateri je glasnejši in kateremu se je v času, odkar smo se zadnjič videli, več zgodilo, cenjeni in Alenka sedita poleg, skušata na začetku še kaj pripomniti, ko pa ugotovita, da to ne bo tako enostavno, raje obmolkneta in naslednjih nekaj ur kimata ter tu in tam uspeta izustiti kaki uhhhhhhh ali mhhhhhhm. Pred kakima dvema desetletjema sva Denis in moja malenkost obiskovala celo isto srednjo šolo, vendar zagotavljam, da sem ga prvič videla šele okoli leta 2009 (v svojo obrambo bom povedala, da je Denis 2 leti mlajši in da nikoli nisem oprezala za mulci; če sem odkrita, so mi šli blazno na jetra) ter takrat cenjenega zgroženo vprašala: "Kdo je ta tip, ki je tako glasen?????" Cenjeni mi je, kot se za mojstra njegovega poklica spodobi, uspel natrositi vse pomembne informacije vključno s številko čevljev, za konec pa dodal: "Veš, bil je poročen s tisto... Z njo ima 2 otroka. Ta poleg je njegova druga, Sobočanka." Kakšno leto kasneje sem bila seznanjena s presenetljivo novico. S prvo ženo sta se poročila istega dne in istega leta kot midva s cenjenim. V bližnji prihodnosti imam v načrtu poročno torto za nas tri - na njej bosta 2 ženina in 1 nevesta.
Alenka je njegovo pravo nasprotje. Pravzaprav je njegov filter, ki ga opozarja: "Denis, tiše! Denis, ne deri se! Denis, daj, bodi že enkrat tiho..." Alenka je v zadnjem letu in pol zamenjala toliko šefov kot sem jaz kupila parov čevljev (verjemite mi, da številka ni majhna) in že zaradi tega dejstva mora biti dovolj prilagodljiva. Sprašujete, kje dela? V Muri (ja, še vedno) - je tajnica generalnega direktorja. Trenutno je njen šef stečajni upravitelj. Včasih, ko sedimo pri nas (ali pri njih) in je Denis v popolnoma svojem elementu, tistem, ko celo jaz ne pridem do besede, jo vprašam: "Kje si ga našla??????" Ona pa z glasom, ki potrebuje veliko mero razumevanja, odvrne: "V discu." V opravičilo pa doda: "Tema je bila!" Naj omenim, da je Denis eden izmed tistih redkih ljudi na svetu, ki ima očesi dveh različnih barv, eno modro, drugo pa rjavo (saj pravim, da so vsi moji prijatelji nekaj posebnega) in dam se stavit, da je to bilo pri Alenki odločilno, četudi je bila tema. Veste, to je tako, kot ko izbiraš pasjega mladička. Definitivno se odločiš za tistega, ki po nečem izstopa, četudi nekaj tednov kasneje ugotoviš, da si pri izbiri morda malo brcnil v temo, ker te nova pridobitev sploh ne uboga in nenehno dela nekaj po svoje.
Alenka je bila deležna prve dvonadstropne torte v moji, takrat še izjemno kratki, karieri tortopekačice. Po treh ali štirih spečenih tortah je moja samozavest zrasla do nepopisnih razsežnosti in bila sem mnenja, da je zlaganje tort v nadstropja mačji kašelj za nekoga, ki ima toliko izkušenj kot jaz. Alenkina torta je nastajala februarja 2013. Po pravici povedano nisem imela nobene jasne predstave, kakšnega videza bo moj končni izdelek. Vedela sem le, da bo dvonadstropen. Kaj bo na torti in kako velika bo, je bilo v tistem trenutku drugotnega pomena. Še najmanj pomembno pa je bilo, kakšnega okusa. Edini cilj, ki sem mu 5 dni pred njenim rojstnim dnevom sledila, je bil: dve nadstropji. Naslednje tri dni sem študirala teorijo, kako dvigniti torto in jo položiti na drugo. Prečesala sem zilijon spletnih strani in na vseh je dvigovanje torte izgledalo otročje lahko. Pozabila pa sem na golo dejstvo, da je teorija v mnogih primerih lahko zelo oddaljena od prakse. In to se je čez nekaj več kot 24 ur izkazalo za nenapisano pravilo. V petek popoldan sem se spravila k pečenju oblatov, kar mi je takrat predstavljalo izjemno resno in težko opravilo, saj sem se recepta držala kot slepec plota. Da o ločevanju rumenjakov od beljakov sploh ne izgubljam besed! Danes vse naredim malodane mimogrede. Pravzaprav se v pečenje več sploh ne poglabljam. Ko sem po nekaj urah imela oblate pečene in torti sestavljeni, me je prešinilo dejstvo, da še vedno ne vem, kaj bo na torti. Časa je bilo še vedno več kot dovolj, zato sem, ponosna, da bom torto imela prvič v življenju nared skoraj cel dan preden jo moram oddati, odšla spat. Naslednjega dne sem že dopoldan, a še vedno brez ideje, kakšen bo končni izdelek, torti namazala z masleno kremo. Po tistem sem se s tablico zatekla v kadilnico in začelo se je ponovno brskanje po spletu. Ideje pa od nikoder! Listala sem po fotografijah tort. Ena se mi je zdela prezahtevna, druga preotročja, pri tretji mi sploh ni bilo jasno, kaj bi morala narediti. Minili sta naslednji dve uri... Po treh urah razmišljanja in brskanja po netu sem se odločila, da bom "prodala" nekaj, kar sem se pred kakšnim tednom naučila narediti - medvede. Narejene sem jih imela na en, dve, tri (enako kot Natalija Verboten, ki v enem dopoldnevu odleti na Triglav, speče štrudle in splete pulover)... Temu je sledil zahtevnejši del. Oblačenje obeh tort in polaganje manjše na večjo. V prepričanju, da je to popolnoma enostavno - na vseh posnetkih na youtubeu je izgledalo tako - sem se lotila (takrat 100% prepričana) zahtevnejšega dela (oblačenja tort). Ko sta bili torti oblečeni pa... Prvo vprašanje: "Kako ju bom fiksirala??????" Na vseh posnetkih tiste nasmejane tete, ki zlagajo eno torto na drugo, v spodnjo zarijejo palice, ki jih jaz seveda nisem imela. Po pol ure se mi je posvetilo! Palčke za ražnjiče! Ja, to bo to. Z ravnilom sem se lotila iskanja sredine torte in po kakih 10 minutah tja, kjer naj bi bila sredina, končno zarila tri palčke. Cenjeni, ki se je v tistem trenutku prisprehajal mimo, je navrgel: "To ni sredina!"
"Ja, pa je! Sem izmerila."
"Ne, ni..."
"Ja, je! Izmerjeno je na centimeter natančno!"
Vzel je ravnilo in mi praktično dokazal, da je "moja" sredina od tiste prave oddaljena 3 cm. Vse 3 palčke sem potegnila iz torte in jih premestila za 3 centimetre. Drugi komentar je bil: "Čuj, spodnja torta malo visi!"
Kje za hudiča visi?????? Kako visi? Kaj sem na tekmovanju Gradbeništvo v tortah????
"Eno figo visi," sem odgovorila in pripomnila: "Od kdaj pa si ti tak ekspert za torte?"
"Čakaj, grem po vaservago in boš videla!"
Vaservago????? To je kuhinja, ne pa gradbišče! In je čez nekaj trenutkov prisopihal nazaj z vaservago. Položil jo je na torto. Prepričana, da je torta ravna, sem zrla v tisti oblaček na sredini. Pomaknil se je proti levi. V prepričanju, da je vaservago napačno položil na torto, sem jo dregnila. Oblaček vode je še vedno silil proti levi...
"Ja, OK, pač visi. Kaj naj??? Sedaj je že prepozno!" sem zatulila, besna kot ris.
Končno je napočil svečani trenutek dvigovanja ene torte na drugo. Neupoštevajoč dejstvo, da sta obe torti bili že več kot eno uro zunaj, sem pograbila spatulo in manjšo hotela dvigniti. Ups... Torta je bila po tisti uri izven hladilnika že tako mehka, da se je pod spatulo fondant nagubal kot harmonika. Pa je niti dvignila še nisem! V paniki sem začela razmišljati, kaj naj. No, časa za razmišljanje ni bilo ravno na pretek, saj je pod torto bila, v tistem trenutku zame, gromozanska spatula, ki je nakazovala na manjšo tortno katastrofo. Ker je torta bila mehka, se je, kjerkoli sem jo prijela, odtisnila na fondant četa mojih prstnih odtisov. Kljub temu, da imam samo 5 prstov, je v tistem trenutku na torti izgledalo, da jih imam 200. Definitivno večjega kiksa več nisem mogla narediti. No, tisti trenutek se mi je utrnila ta nedolžna misel. Zmotno... Že naslednji trenutek sem vsa panična vpila: "Dean! Dean! Takoj pridi sem!!!!!" Pri cenjenem traja takoj navadno kaki 2 minuti in ti dve minuti sta se vlekli kot večnost. Da ne omenim, da je Borči (moja novofundlandka) zavohala nekaj izjemno okusnega in pridirjala v jedilnico kolikor so jo nesle tace. V pričakovanju je začela poskakovati okoli mene ter gobec potiskala na strateško mesto, točno h krožniku, kjer je bila torta. V tistem hipu sem obvladovala torto, krožnik, spatulo in 50 kilogramsko novofundlandko, ki se je trdno odločila, da bo prišla do torte. Ko se je cenjenemu končno uspelo skobacati iz kavča v jedilnico (ne si misliti, da je razdalja med dnevno sobo in jedilnico 200 metrov, ločijo ju natanko trije koraki), je imel kaj za videti. Sredi jedilnice sem sklonjena nad mizo stala s spatulo v desnici, z levo roko pa sem podpirala torto, ki se je tesno držala krožnika. Vse skupaj je lebdelo kakih 70 centimetrov nad mizo in v tistem trenutku sem se počutila kot žonglerka. Naj omenim, da sem stala le na desni nogi, saj sem z levo nogo poskušala psa odriniti od torte???? Cenjeni me je gledal kot osmo čudo sveta (mislim, da z majhnim občudovanjem, kako mi je uspelo dvigniti, ne samo torto, ampak torto skupaj s krožnikom).
"Potegni dol krožnik, ne pa da gledaš in psa spravi vstran!"
Komaj tedaj je cenjeni ugotovil, da ga nisem poklicala, da bi mu predstavila svoje artistične sposobnosti, ampak zato, da reši torto. Ko je torta končno bila osvobojena krožnika (sicer je vse skupaj trajalo kakšno minutko ali dve, a se je meni zdelo kot cela večnost) sem jo dobesedno vrgla na drugo torto. Seveda ne na sredino. Kako bi lahko ob žongliranju s torto, spatulo, psom in predhodno še krožnikom bila sposoben a paziti, da bo torta na sredini! Borči je svojo pasjo zamero, ker pač ni prišla do slastnega kosa torte pospremila z glasnim vzdihom in odtacala iz jedilnice. Da si boste lažje zamišljali, s kakšno zverino sem se borila med žongliranjem s torto, vam jo predstavljam v vsej njeni veličini med tem, ko krade palačinke iz mize v jedilnici (nič hudega slutečega psa sem ujela sredi akcije in kot vsaka ponosna "pasja mati", je nisem spodila ali kaznovala, ampak fotografirala):
Medtem ko sem si ogledovala mojo prvo dvonadstropno torto, sem ugotovila, da je še najbolj podobna kupu nesreče iz jajc, breskev, čokolade in smetane. Drugo nadstropje, ki bi moralo biti na sredini, je bilo pomaknjeno desno, torta je visela na levo... Fondant na drugem nadstropju je bil zguban kot harmonika... Ma ni bilo, česar ni bilo!
"Tega ne bom nesla nikamor!" je bila moja zadnja ugotovitev v tistem trenutku. Cenjeni se je moral kar pošteno prestrašiti, da bo lahko sam pojedel torto za 50 ljudi, zato me je začel prepričevati: "Malo jo popraviš, pa bo! Premakni najprej zgornje nadstropje na sredino, tisti fondant, ki je naguban, skušaj z nečim prekriti..." Ja, lahko je biti pameten, če se odločiš, da boš delil nasvete! Pa vendar sem ga ubogala. Zgornje nadstropje sem premaknila na sredino in si zmazek ogledala še enkrat. Če bi morala tisti trenutek oceniti torto z oceno med 1 in 10, bi si slavnostno podelila -4. Odločila sem se, da bom vsaj za silo skušala zgladiti gube na fondantu. Gladila sem jih in gladila, vendar večjega učinka ni bilo. Definitivno je bilo potrebno torto ohladiti, preden bi se bila lotila še česa drugega. Občutek sem namreč imela, da se seseda. In občutek me ni varal. to sem ugotovila šele kasneje. Torta je romala v hladilnik, jaz pa sem se v času, ko se je strjevala, odločala, kaj neki naj naredim, da bom prekrila vse napake, in teh ni bilo malo, definitivno pa so zaradi velikosti bile vidne tudi iz vesoljske postaje Mir. Ker sem v tistem času imela še izjemno malo igračk za oblikovanje fonadnta, sem poiskala največji izsekovalec rož in z njim iz fondanta izrezala kup belih in vijoličastih rožic. Še sreča, da sem imela rumen fondant, da sem lahko naredila pelode, drugače bi morala bila improvizirati. Tisti trenutek pa mi do improvizacije ni bilo. Niti malo.
Okoli nagubanega roba fondanta sem nalepila vrsto rožic, kaj rožic. Po velikosti so bile to že poštene rože, saj so segale do polovice torte. Prekrile pa so vse! Sedaj sem bila že gotova, da se torta seseda. Ampak zakaj????? No, čez kak teden, ko sem si še enkrat ogledala postopek zlaganja tort v nadstropja in ko sem ugotovila, da morajo torte, preden jih zložiš eno na drugo, biti pošteno ohlajene, sem ugotovila, da pod mojo torto ni bilo podpornika (to je tak kartonček, s katerim ločiš eno torto od druge). V glavnem, nekje okoli polnoči je bila torta narejena in pripravljena za primopredajo...
Ker Denis ni slavil rojstnega dne, saj je, kljub temu, da je imel zaposlenih celo četo šoferjev eno cisterno vozil tudi on, torte leta 2013 ni dobil. Prvo pravilo pri peki tort se je glasilo: kdor slavi, dobi! Sicer pa bi iz Denisovega rojstnega dne tako ali tako morali oditi ob šestih, ker hodi spat s kurami. No, sicer res vstane ob polnoči in gre na furo, ampak... Zaradi nas slavljenec lahko tudi spi! Glede na dejstvo, da sem mu v naslednjih 365 dneh vsaj enkrat mesečno omenila, da mu je bilo žal dati tistih 10 evrov za čevape in 20 evrov za pivo, se je odločil, da take napake najverjetneje ne bo naredil več nikoli!
Julija je imela rojstni dan Lana. Lana in Natalijina Iva sta se rodili na isti dan, v isti porodnišnici, pravzaprav so se vsi - Natalija, Erik, Alenka in Denis - srečali v porodni sobi. Ja, to je bilo v času, ko je v Murski Soboti bila še stara porodnišnica, porodna soba pa samo ena. Bodoče mamice so med rojevanjem elegantno razdelili s pregradnimi stenami - bojda so tako zagotavljali minimalno intimnost (oh, jaaaaaa). Alenka in Denis sta bila v porodnišnici prva. Nekje okoli pol dveh zjutraj. Natalija in Erik sta prišla šele ob osmih zjutraj. Takrat se še niso poznali tako dobro kot danes, pa vendar sta Natalija in Erik umirala od smeha ob Denisovih komentarjih... Naj omenim, da ima Natalija ima za sabo dva ekspresna poroda. Ob osmih je prišla v porodnišnico, ob devetih se je rodila Iva. Denis, ki je bil v porodnišnici že od pol dveh zjutraj in mu je očitno bilo že vsega dovolj, je po tistem, ko se je rodila Iva, Alenki rekel: "Nehaj stunjati pa že enkrat rodi, ka vidiš, ka sta ova dva prišla ob osmih vgojno, pa je ona dvakrat porinila pa je rodila. Ti pa eti že od fčera pa še izda nej je nikaj! Kak dugo ešče mijsliš čakati?" Lana se je rodila šele ob pol dveh popoldan. Ha!
Lana ima zelo rada muce. Tako sem že vnaprej vedela, da bo želela na torti imeti muco. Ko sem klicala Alenko, da bi se natančneje dogovorili, katero mačko iz množice mačji junakinj naj naredim na torto, mi je mrtvo hladno rekla: "Eno napravi. Takšo navadno. Ne komplicejraj!" In uporabila je magično besedo: komplikacija. Najprej sem v dveh dneh naredila analizo vseh mačk, ki so znane otrokom v starosti okoli osmih let. Hello Kitty je odpadla. Z njo nisem hotela imeti opravka, ker mi nikoli ni bila pretirano všeč. Obuti maček in Cat in the Hat sta mačkona in ne mački, prav tako Kovičev Muri. Dva dni sem brskala po spletu, da bi našla idealno mačko in takrat sem se spomnila bele mucke, ki jo je Iraja pred časom dobila. Nekaj časa sem razmišljala, kam mačkica, ki sem jo držala v rokah sodi. In končno sem se spomnila, da je to Marie iz animiranega filma Aristocats oziroma po naše Mačke iz visoke družbe. E, to bom naredila! že iz razloga številka 1: Vse, kar je tako ali drugače povezano z Disenyem imam rada. Mikija, Mini, Jako, Zlatolasko, Pepelko... Pravzaprav vse. Ja, sem ena izmed tistih "čudnih" štiridesetletnic, ki ima v omari vsaj 10 majic z Disenyevimi junaki. In kljub temu, da marsikdo, ko me vidi oblečeno v majico z veliko Miki Miško, samo zavije z očmi v stilu: kaj misli, koliko je stara, majice vztrajno vlačim nase. Kako velika je obsedenost z Disneyevimi junaki potrjuje tudi dejstvo, da sem v Orlandu v Disney Worldu pred nekaj leti (no, kar precej leti) cel dopoldan po vročem soncu lovila Sneguljčičine palčke, saj sem hotela imeti fotografijo z vsakim od njih, vsi normalni ljudje (razen peščice Japoncev z najnovejšo foto opremo) pa so se v tistem času raje zadrževali v senci.
Lana je torej bila obsojena na Marie. Pa ne sam ona, ampak tudi jaz. Z največjim veseljem sem se lotila mačke. Res je, da sem jo cel čas imela pred nosom (očmi), pa vendar je bila izdelava mačke kar zahtevna naloga, ker je na njej mali milijon detajlov, ki ji je bilo potrebno upoštevati. Če sem na začetku mislila, da bom z mačko opravila v dobri uri, se je njena izdelava raztegnila na dobre tri ure in pol. V glavnem: konec dober, vse dobro, Marie je bila narejena, torta je itak morala biti roza, tako da večjih težav ni bilo. In tudi slavljenka je bila z izdelkom zadovoljna.
Priznam, da sem s torto bila zadovoljna tudi sama. Pravzaprav mi je bila mačka resnično všeč. In ker torta ni bila tako "polna" kot so moje torte navadno, je Marie še bolj prišla do izraza.
Leto je bilo naokoli in spet je bila na vrsti Alenka. Bila sem popolnoma brez ideje, kakšno torto naj ji naredim. V enem letu sem naredila nekje okoli 60 tort in ideje sem iskala vedno težje. S tortami je približno tako kot z moškimi. Na prvi pogled ti jih je všeč kar nekaj, potem pa ugotoviš, da bo z dodajanjem vsebine (beri: prevzgojo) vse preveč dela in že samo zamisel raje opustiš. Čeprav moram priznati, da me tu in tam premami tudi kakšna "vau" torta in se pač vržem na delo kljub temu, da vem, da sem že v štartu na 20+ ur dela.
In enako se je zgodilo na koncu z Alenkino torto. Že nekaj časa sem se skrivoma spogledovala s torto, ki izgleda kot lončnica ali pa kot šopek rož (kakor za koga). Kljub dejstvu, da sem že milijonkrat rekla, da v torto ne bom vložila več kot 10 ur dela... (aha, rekla, rekla - zarečenega kruha pa se največ poje). Vem, da torta na prvi pogled izgleda zelo enostavno... Ampak samo izgleda. Vsako rožo je bilo potrebno narediti posebej in nanjo ročno prilepiti vsako perlico. Sedaj pa seštevajte, če se vam da!
Kakšnega okusa je bila torta, se več ne spomnim. Edina torta, za katero bom najverjetneje do konca življenja vedela, kakšnega okusa je bila (in na to me bo vsakega toliko časa spomnil tudi Denis, ker je bila bojda obupno nasitna in uh in ah in bljah), bo Irajina torta za 6. rojstni dan (rafaello torta, pri kateri je 1 kos imel kakih 700 kalorij).
Naslednji je bil na vrsti Denis. Ja, končno se je odločil, da bo slavil rojstni dan in za "nagrado" za pogum je seveda moral dobiti torto. O tem, da sem tisti vikend bila na dveh rojstnih dneh in naredila 6 tort (tako mimogrede) ne bom. No, od petka do nedelje sem poleg dveh celodnevnih piknikov naredila še 6 tort. Še sreča, da je tisti vikend bila pri meni Adrijana, ki se je izkazala kot izdatna pomoč, ko ti situacija začne rahlo polzeti iz rok (kaj rahlo, vse sem imela preračunano na minute in če bi mi bilo šlo kaj narobe, bi bila situacija še bolj kaotična kot je bila). Do sedaj sem že ugotovila, da je speči oblate in sestaviti torte še najmanj.
Denisova torta je sicer bila izjemno enostavna in brez pretiranega razmišljanja sem vedela, da bodo na torti hrošči (pa ne tisti šestnožni, ampak štirikolesni). Denis je namreč velik ljubitelj hroščev, mislim, da bi se, če bi moral izbirati med Alenko in hroščem, definitivno odločil za hrošča. V resnici sem mu hotela narediti hrošča za "cake topper", vendar je bilo časa premalo, da bi se spravila v pustolovščino oblikovanja kebra, a sem kasneje ugotovila, da je bolje, da ideje nisem uporabila letos, saj naslednje leto Denisa čaka 40-ka in za okroglo obletnico mora torta res biti nekaj posebnega.
Dve torti od Čizmašijevih sta bili narejeni brez kakršnihkoli komplikacij in že sem bila prepričana, da sem se pri njih znebila prekletstva Murphyjevega zakona. Ja, mislila sem... Do... Do Laninega obhajila. Lanina torta je bila zadnja v seriji obhajilnih tort, ki sem jih spekla za prijatelje in znance in povedati moram, da sem imela angelčke že v malem prstu. Bila sem kot v filmu Ko to tamo pjeva: "Tata, gledaj, mogu i vezanih očiju!" Do takrat sem namreč naredila že angelčke v vseh možnih položajih. Ležeče, sedeče, stoječe... In še en angelček v arzenalu vseh je bil mala mal'ca!
Ko sem Lano kak teden pred tem vprašala, kakšno torto želi (mislila sem na zunanji izgled torte), je uletel Denis: "Višnjevo!"
"Aha, misliš rahli gozdiček, ne?"
Denis je pripomnil: " Me ne briga kakšen gozdiček je, višnjeva naj bo!"
Lana je seveda hitela veselo prikimavat, nato pa pripomnila: "Je lahko namesto deklice angelčka na torti muca angelček?"
Že moj nejeverni pogled je da Alenki vedeti, da bo torta z muco angelčkom izgledala čudno. Zato je pripomnila: " Naj bosta potem muca angelček in angelček... Da ne bo..."
Dogovorili smo se, da po torto pridejo v soboto proti večeru... V soboto zjutraj sem spekla oblate, cenjenega sem z veseljem poslala v trgovino po 3 steklenice vloženih višenj in še nekaj malenkosti, ki sem jih potrebovala, da zadovoljim Denisovi posebni želji (v torti je namreč moralo biti - povzemam po Denisu - ogromno višenj) in čakala, da se oblati ohladijo. Ne bom omenjala, da je bila prav tisto soboto, 7. junija, grozljiva vročina, nekje okoli 30 stopinj. Prav teh 30 stopinj pa je krivih za vse nadaljnje zaplete.
Naredila sem kremo (naj tukaj ne omenjam zapleta, da sem 1 liter smetane vlila vstran, ker se med mešanjem ni in ni hotela strditi, pravzaprav je tudi po 10 minutah miksanja bila popolnoma tekoča), precedila 3 steklenice vloženih višenj, razrezala oblate... Ura je bila nekje okoli treh. In potem se je začela kalvarija s kremo, ki je bila za to, da bi torto sestavila, še vedno premehka. Niti pod razno. Dajala sem jo v hladilnik in potem v zmrzovalnik... Pa nič. In sem odprla tretji liter smetane (ta je končno bila dovolj trda, ko sem jo zmiksala, preventivno pa sem vanjo dodala še 5 kremfixov, namesto tri). Ura je bila šest, ko sem končno imela torto sestavljeno in jo dala v hladilnik, da se strdi in da jo lahko namažem z masleno kremo. Ko sem se odločila, da bom začela delati figurice, je pozvonilo. Čizmašijevi so prišli po torto! No, po torto, ki je bila še v povojih.
Vljudno sem jim razložila, da torte pred jutrom ne bo, ker so se med procesom sestavljanja torte pojavile tehnične težave. Seveda sta razumela (kaj jima je pa drugega preostalo) in ker se jima nikamor ni mudilo, meni pa tudi ne, smo spili kozarec rdečega (tistega refoška iz Ankarana). no, najprej smo spili kozarec, potem še enega in še enega... In smo spili celo plastenko! Pravzaprav ne bi bilo nič narobe, če meni ne bi bilo potrebno narediti še 3/4 torte. Mislim, da je bila ura nekje okoli pol desetih, ko smo se končno uspeli posloviti. Ekvivalentno svetlobni hitrosti sem otroka spravila v posteljo in se najprej lotila torte (ja, po vseh zapletih je končno bila strjena in pripravljena za nadaljnjo obdelavo) - premazala sem jo z masleno kremo. Nato sem se končno posvetila figuricam. Tudi te so bile narejene malodane v trenutku (sedaj ne vem, če zaradi refoška ali zaradi tega, ker je ura bila že blizu druge po polnoči). V glavnem... Do treh zjutraj je bila torta nared kljub vsem zapletom. In v resnici sploh ni bila tako čudna - upoštevajoč mačko s krili na torti.
Medtem je prišel konec šolskega leta (o tem in o torti ob koncu šolskega leta kdaj drugič, ker si torta, ki sem jo naredila Črtomirovim sošolcem, zasluži posebno objavo) in Lanin 9. rojstni dan. Alenka me je kake tri tedne pred rojstnim dnevom nežno seznanila, da je tema letošnjega Laninenga rojstnega dne film Rio. Moja prva misel pa je bila: "Ptič bom morala delati? Ptiče? Iz fondanta??????" Dobro, ptiče... Ni ne prvi in ne zadnji izziv. Ker je Murphy bil pri prejšnji torti tako aktiven, sem mislila, da bo sedaj pozabil name... Mislila... Dva dni pred Laninim rojstnim dnevom je cenjeni končal v bolnišnici. Jaz pa z dvema otrokoma, psom in tremi tortami v back stageu. V četrtek sem letala okoli zdravnikov in po bolnišnici skoraj cel dan. Ko so cenjenega končno sprejeli, sem odbezljala domov in še enkrat nazaj v bolnišnico, da mu dostavim stvari. Ker sem bila zaradi celotne kolobocije pod stresom (pa še lilo je cel dan kot iz škafa in ko sem videla v kakšnem stanju je Borči - kot da bi bila glavna zvezda Rock Otočca - je bila odločitev hipna), sem se morala potolažiti z majhnim šopingom. To je najboljše zdravilo za blaženje stresa (da ne rečem, da je naslednji stresor pogled na račune iz trgovin). In potem sem srečala še Alenko K., s katero sem resnično morala na kavo, ker se že tako dolgo nisva videli. Ura je bila nekje okoli osmih, ko sem s končno primajala domov. Najprej sem morala poskrbeti za otroka in psa. Pravzaprav najprej za psa, ker je bil... Ja, Borči je bila, po domače povedano, vsrana tako, da sem se odkrito vprašala, če je sploh naša. Borči je sicer izjemno nežna 50 kg težka novofundlanka, ki se, odkrito povedano, svoje veličine sploh ne zaveda (mislim, da je prepričana, da je v resnici čivava). In ko nežno skoči nate, ker se te tako razveseli, lahko imaš resne posledice. Jaz včasih izgledam, kot da me je kdo prebutal.
Torej... Borči vsrana, deca lačna, kuhinja v razsulu... Ko pride moj fotr, češ, kaj je s cenjenim. Ko sem fotra pomirila, da bo cenjeni preživel in ko mi je pomagal toliko, da je zabaval otroka, dokler sem pospravljala kuhinjo in brisala psa, sem hitro pripravila večerjo in začela peči oblate. Najprej za krstno torto, ki sem jo morala dostaviti v petek zvečer. In spet je cel petek minil v znamenju bezlanja na relaciji Lendava - Murska Sobota. Na srečo sem torto pravočasno dostavila (zmotila sem se za 10 minut in teh 10 minut je bilo ključnih, saj so mi pred nosom zaprli Lidl, tako da smo ostali brez kruha). Spet je bila ura 9, ko sem prišla domov. In šele ob devetih sem začela peči oblate. Za dve torti. Tako to pač je... Še sreča, da sta bili obe enakega okusa (letošnji hit je čokoladna torta z nutelino kremo in bananami). Že med samo peko sem se preventivno lotila ptičev. Prva napaka, ki sem jo naredila je bila, da sem v fondant iz preventive vsula toliko Tyloseja, da se je slednji kar sproti trdil. In ker sem ga morala oblikovati, je to pomenilo, da ga moram nenehno vzdrževati na primerni temperaturi, da se ne strdi. Ja, kar precejšenj zalogaj, če med oblikovanjem pečeš oblate in mešaš kreme. Pa da ne rečem, da mi prvič in drugič telo, ki sem ga oblikovala ni bilo všeč niti pod razno. Takrat se s krili še nisem ubadala. Pa bi se morala. Krila so namreč pomenila izziv tisočletja, saj naj bi jih eden od ptičev imel razprta. Okoli dveh zjutraj, ko sta torti bili sestavljeni, sem se lotila kril. V obe krili večjega ptiča sem, ko sta že bili narejeni, morala potisniti palčko. Pa sem to naredila prvič (logično, da sem s palčko prebila fondant), pa drugič (enaka zgodba), pa tretjič... Pri petem poskusu mi je končno uspelo. Ptiča sta bila narejena, ko se je že dodobra zdanilo... Nekje okoli šestih zjutraj. In ko sem ptiča pogledala, sem bila ponosna sama nase. Lana je dobila fantastično torto. Mislim, da eno izmed najlepših doslej.
In kot da ne bi bilo vsega dovolj, mi je v soboto zjutraj, ko sem dokončevala torto, iz zoba padla cela plomba. Začel me je boleti zob, tako da sem imela tudi soboto pokvarjeno.
Do naslednjič pa:
En simpatičen komad, ki ga v originalu prepeva Frank Sinatra. Je pa... ja, je
