Kratko in deževno poletje strastne zapravljivke (1. del)

Danes ne bom pisala o tortah. Izjemoma. Moje letošnje poletje je bilo tako zanimivo, da ga moram deliti z vami. Predvsem pa vam želim dokazati, da je Murphy večino časa z mano. Tako ali drugače. Pravi, da me ima zeloooo rad, čeprav jaz po tihem verjamem, da me ljubi tako močno, da me ne bo nikoli zapustil. Če še vedno ne verjamete, boste verjeli, ko boste prebrali današnji prispevek.

Počitniške želje in destinacije so v naši družini že od nekdaj predmet dolge razprave in žolčnega iskanja najboljšega, najugodnejšega, najzanimivejšega, predvsem pa usklajevanje (pre)mnogih želja, ki jih ima vsak od nas... Mulcema je načeloma vseeno, kam se gre, le da se gre, jaz bi najraje šla v New York, kjer bi koristno (oglede) združila s prijetnim (shoppingom), čeprav menim, da bi bilo več prijetnega kot koristnega. Se spomnim, ko sem bila davnega leta 2001 v Houstonu in se pogovarjala po nekaj dneh s fotrom, ki ga je zanimalo, če sem že kaj videla. Mislim, da mu je postalo popolnoma jasno, da cele dneve "from dusk till down" šopingiram, ker sem odvrnila: "Ja, seveda, ful muzejev in ne boš verjel... v vseh jemljejo Eurocard!" Cenjenemu pa mora biti načeloma vseeno. On je tako ali tako samo financer. 

Konec je namreč časov, ko sem vedela, da bom nekje okoli 15. julija spakirala kovčke in bomo jo mahnili za 14 dni na Brač, ki je sicer izjemno lep, vendar mu manjka... Ko smo tretje leto zapored bili v Povlji, smo ugotovili, da mladičema manjka družba (vseh 14 dni se jima je uspelo cufati in kregati, tako da sem jaz prišla iz dopusta še bolj utrujena kot sem šla tja), meni je manjka kakšna trgovinica (v Povlji nudijo edine možnosti nakupovanja trafika in 2 trgovini s špecerijo, ki sta velikosti 3x4 metre), kjer bi se sprostila, cenjenemu pa sicer ni nikoli manjkalo nič (on ima celo rad mir), vendar je pred davnimi leti podpisal v dobrem in slabem ter se tako mora vdati v usodo (se prilagajati željam večine, seveda pa to večino predstavlja moja malenkost, ker se je z mladičema možno dogovoriti popolnoma vse, samo na prave strune moraš zaigrati). 

Sicer je letos junija pri nas doma vladala že prava panika, kam bomo šli, ker še vedno nismo imeli rezerviranega dopusta in ker so cene tistega, kar mi je bilo všeč, bile nenormalno visoke (lani sem okusila vse čare križarjenja in letos bi me od slednjega lahko bil odvrnil samo... - razmišljam, da bi se spomnila nekega dobrega razloga, pa ne gre). Po tihem sem sanjarila o križarjenju od Benetk do Istanbula, vendar je cenjeni, vse od takrat, ko je slišal za ceno omenjenega križarjenja, bil odločno proti. Mene pa je najbolj od vsega vleklo v Istanbul. Po različnih blogih sem namreč brala, da je shopping tam noro dober in nepozaben. Ko smo že dobro zakorakali v julij, sem nekega dne končno našla ugodno ceno križarjenja po grških otokih. Poklicala sem cenjenega in mu povedala, da popoldan greva plačat dopust, ker mi je končno uspelo najti praktično skoraj brezplačno križarjenje in naj niti pod točko razno ne najde kakšnega izgovora, da danes ne bova šla.

Ob petih popoldan sva  končno prišla v turistično agencijo. Jaz sem o križarjenju vedela več kot agentka, cenjeni pa kot tabula rasa. Niti tega ni vedel, kam naj bi sploh šli. In potem... Bah! "Joj, gospa, to križarjenje pa več ni na voljo po akcijski ceni, pa tudi drugače ne!" je rekla mlada gospodična na drugi strani mize. Izbuljila sem oči, odprla usta in skušala biti, kolikor se je v tistem trenutku dalo biti, prijazna. Res je, da imam težave z visokim pritiskom, v tistem trenutku pa se mi je povzpel v višave. Mislim, da višje več ne gre! Ja, hvala Murphy! Panično sem začela razmišljati, kaj sedaj. Drugo križarjenje, druga destinacija, nehotni uboj agentke???? Tisti trenutek bi mlado gospodično lahko bila ubila. Brez kančka obžalovanja! Ej, mula, to je bil načrt za MOJ dopust! Zavila sem z očmi, zblebetala nekaj o zavajanju kupcev in jo prosila, da najde nekaj podobnega. A njej se res ni dalo delati. Nekaj je brskala po spletu in vzdihovala, vendar od nje ni bilo nobenega haska. Po dsetih minutah mojega bessa, zadrege cenjenega in zdolgočasenosti agentke sem vstala in rekla: "Greva!"

Cenjeni me je nejeverno pogledal in rekel: "Rahela, 16. julij je! Ne bodi trucik!"

"Ja in?????? Jaz na dopust ne grem! Poln kufer imam vsega. Pojdi sam z mulcema!" sem prhnila, se na peti obrnila in odkorakala iz turistične agencije. Cenjeni je priletel za mano in logično nadaljevanje dogajanje je bilo, da sva se pred turistično agencijo najprej na smrt skregala. Ko je cenjeni končno ugotovil, da sem razkajfana kot 100 hudičev, je spremenil taktiko. "Greva na kavo!" je ukazal. Pogledala sem ga izpod obrvi in odkorakala k prvemu lokalu. 

Po desetih minutah debate je cenjenemu postalo popolnoma jasno, da me ne zanima ne Jadran, ne Ciper, ne Grčija in da je edina možnost, da se umirim, da vplača križarjenje od Benetk do Istanbula, o katerem sem sanjarila od začetka leta. Volk sit in koza cela!

Če mislite, da smo naslednjih 14 dni mirno čakali, da bomo se odpravili na dopust, se motite. Moje življenje ni podobno pravljici, zato je tudi živeti ne morem. Moje življenje je še najbolj podobno kaotičnemu drvenju, v katerem imam tu in tam občutek, da prehitevam samo sebe po levi.

Ker je cenjeni bil tako prijazen, da je vplačal dopust, sem ga peljala na večerjo (no, po pravici povedano, se mi ni dalo pripravljati kake komplicirane večerje, bila pa sem še na tešče). Sicer se je cenjeni res že nekaj dni pritoževal, da se slabo počuti in jamral nad trebušno gripo, vendar si tega nisem jemala k srcu vse dokler ni mogel pojesti steaka, ki si ga je naročil. Iz minute v minuto je postajal bolj zelen, zato sem iz preventive s svetlobno hitrostjo zbasala vase hrano.

Naslednje jutro pa...

Cenjeni naenkrat več ni mogel vstati iz postelje. Hmmm... Trebušna gripa? Njet, je bila moja skromna ugotovitev. Vrtoglavica, brez ravnotežja, slabost... Samo eno je bilo mogoče. Vnetje srednjega ušesa. Ampak laiki ne postavljajo diagnoz. Še posebej ne tisti, ki so po osnovnem fahu učitelji. Zato sem najprej odkrevsala k zdravnici po napotnico in cenjenega spravila v bolnišnico. Tam se je pa začelo. Čakanje... Prva preiskava... Čakanje... Druga preiskava... Čakanje... Čakanje... Čakanje... Tretja preiskava... Čakanje... Čakanje... Čakanje... Čakanje... Čakanje... K zdravnici... Ki se je odločila, da si cenjeni prisluži all inclusive oddih. Cenjeni je naredil tako faco kot da bi mu nekdo ravnokar povedal, da so mu ukradli Ferrarija, ki ga je imel parkiranega pred hišo. Jaz pa... Jaz pa, kot da sem izvedela, da so mi izpraznili mojo omaro s čevlji... Pa ne zdaj!!!!! 4 dni pred volitvami (Kdo bo polepil moje plakate do konca????), ne zdaj, ko sem morala speči še tri torte. Halo???? Fantastičen razvoj dogodkov!!!! Tisti dan sem še enkrat morala v Mursko. Da cenjenemu dostavim osnovne potrebščine, ki jih potrebuje za preživetje... In knjigo. Ni minila niti ena ura in že me je prvič klical, da mu je dooolgčaaaas. Seveda sem v hektiki, ko sem priletela domov, s svetlobno hitrostjo spakirala vse, kar je potreboval in sedla nazaj v avto, pozabila doma očala (brez njih je slep ko kura). Ko sem prišla v bolnišnico, je cejeni kot kup nesreče z infuzijo ležal na postelji in se smilil sam sebi. "Čuj, kaj pa pravijo, kaj ti je?" me je zanimalo. Skomignil je z rameni Ura je bila že pet, ko sem opravila vse dolžnosti vzorne žene. Po vseh pravilih bi morala domov, pečt oblate in naredit vsaj eno torto. A bil je tako depresiven dan... Deževalo je... Pa tudi Maximus je bil na dosegu roke. Izjemno blizu... Preblizu, da bi se lahko uprla skušnjavi. Sem si rekla: "Samo malo grem pogledat!" Kako se konča moje gledanje, vedo vsi, ki me poznajo. Po pravici povedano stvari, ki jih preveč intenzivno gledam, tudi kupim. Sicer sem po tihem računala, koliko časa potrebujem, da spečem oblate in naredim kreme, da bodo torte pravočasno dostavljene, ampak v tistem trenutku mi je bilo pomembno samo eno: Shoping! Glede na to, da mi je vse šlo narobe, sem se morala nekako potolažiti! In ni je boljše tolažbe kot brezciljno tavanje po trgovinah. Po kakih dveh urah in z nekaj vrečkami v rokah, sem vedela, da je bilo dovolj. Bila sem malo boljše volje (če sem odkrita, tudi pred tem nisem bila ne vem kako slabe), pa tudi torte so visele nad mano kot Damoklejev meč. Ura je bila sedem... In kaj se zgodi???? Pred vhodom nabašem na Alenko. Obvezna kava! Teh 5 minut pa ja ni ključnega pomena pri peki in izdelavi tort. Toda... Jaz še nikoli nisem bila na kavi 5 minut. Kvečjemu 6x po 5 minut. In ker je navada železna srajca, je enako bilo tudi tokrat.

Ko sem končno uspela najti pot domov, sem z grozo ugotovila, da je ura že krepko čez osem in da bom, če želim speči 2 torti ter ju vsaj delno tudi okrasiti, morala vklopiti turbo. Vendar... Eno so bile pobožne želje, drugo pa realnost, v kateri živim. Cel dan je deževalo in Borči ne bi bila Borči, če si ne bi, po tistem, ko sem jo spustila iz boksa, privoščila norega divjanja po blatnem dvorišču, nato pa v ključnem trenutku smuknila po stopnicah v stanovanje, kjer se je z velikim veseljem otresla. Blato je letelo na vse strani. Z grozo sem opazovala, kako se blatne kapljice lepijo na steno in počasi polzijo po steni ter razmišljala, kako dolgo bom čistila za psom.  Na srečo je v ključnem momentu prišel fotr. Sicer z namenom, da bi povprašal za junaško zdravje cenjenega, vendar je kaj kmalu bil nagrajen z zabavanjem njegovih vnukov. Za silo sem uredila psa in seveda počistila stanovanje ter se lotila peke Moj fotr je medtem ugotovil, da je stanje toliko kaotično, da je bolje, da ostane in brani svoja vnuka pred viharjem. S svetlobno hitrostjo sem imela pečene oblate za obe torti, kljub temu, da me je cenjeni vsakih 15 minut klical in spraševal, če je kaj novega (ja, odkar sva se zadnjič videla, so me imenovali za miss Alpe Adria, dragi) in kako je njemu dolgčas. Po 6 urah v bolnišnici je bil tečen ko driska. Odkrito povedano, sem se bala, kako bo v naslednjih dneh, saj nisem vedela, kako dolgo ga nameravajo "obdržati". In če bo vse dni, ki jih bo prebil v bolnišnici, klicaril na 15 minut, bom lahko imela odprto vročo linijo, da ga bom zabavala. In prav zaradi tega sem si na list napisala, da ne smem pozabiti očal! In knjige, seveda.

Bilo je že krepko čez polnoč, ko sem torti namazala z masleno kremo in po celodnevnem tekanju sem ter tja utrujena padla v posteljo. Sprašujete, kaj je bilo z mladičema, ker ju nisem omenila? Bila sta kot angela. Takoj, ko je fotr odšel sta brez ugovorov odšla spat. Celo tiste klasične: "Še eno risankoooooo!" ni bilo. Zanimivo je, da jima perutnice zrasejo tisti trenutek, ko ugotovita, da je nekaj zelo narobe. In sedaj je bilo. Ata je bil v bolnišnici in mama je bila gospodinja na robu živčnega zloma, saj je morala narediti 3 torte, časa pa ji je, kot navadno, zmanjkovalo.

Petek je bil kaotičen. Še bolj kot četrtek. Za dobro jutro sem na dvorišču zalotila cucka od skoraj soseda. No, ni bil le na dvorišču, bil je na Borči. In to dobesedno na Borči. Pa saj ne bi rekla ničesar, če bi bil to čistokrvni plemenski novofundlandec. Skoraj sosedov cucek je neki mini mešanček med terierjem in "kajjazvemčim", pa da sploh ne omenjam, da je velik natanko za pol Borčine noge.  Ko sem cucka spodila z dvorišča, Borči pa vrgla v boks in jo pred tem še pošteno okarala, češ, da bi lahko imela vsaj malo okusa in da ji, ko ji brni, ni potrebno nastaviti je prvemu, ki pride mimo, sem bila pripravljena, da odrinem v službo. Še vedno sem se kurila na Borči, ki ji ni bilo jasno, zakaj sem tako razkajfana, zato me je gledala nekako tako:

Seveda me je v času, ko sem bila v službi in poskušala delati, cenjeni poklical XY-tič. Razložil mi je vsako podrobnost nadaljnjih pregledov, ki jih je opravljal tisti dopoldan. Zaradi skoraj neprekinjenih pogovorov s cenjenim, je dan v službi odletel mimo mene. Naredila sem skoraj nič. Doma sem s hitrostjo orkana izdelovala okraske in pekla oblate za drugo torto, spotoma pa še oblekla torti. Načrtovala sem, da pridem domov iz bolnišnice, na torto namečem okraske, jo odpeljem, se vrnem in začnem delati torti številka 2 in 3. Kot navadno, se je pečenje oblatov zavleklo, ura se je že bližala tretji, ko sem jih imela pečene. Pograbila sem knjigo, očala, odbrzela še v trgovino po vodo, kekse in dodatno čtivo (Glede na dejstvo, da so v nedeljo bile volitve, sem mu kupila Reporter, Mladino in Demokracijo, da si malček razširi politična obzorja, vendar me je že naslednji dan napadel, zakaj mu nosim za brat tako sranje... Ah, ne se sekirati, naslednjič boš dobil Jano, Lady in Cosmopolitan) ter jo končno mahnila proti Murski. Ko sem prišla v sobo je cenjeni ležal na postelji, v žilo mu je tekla infuzija, gledal je televizijo, obenem pa mu je uspelo še kuhati mulo, češ, kje sem tako dolgo, da bo kmalu konec obiskov. Da bi umirila situacijo, sem vprašala:

"No, pa kaj zdaj že vejo, kaj ti je?"

Pogledal me je tako, kot da bi mu pred uro bili povedali, da ima tumor na možganih in da bo potrebna nujna operacija ter da so možnosti za preživetje minimalne. Moški pač!

"Bojda je vnetje srednjega ušesa," je zavzdihnil.

Hmmmm... Nisem jaz to rekla že včeraj? Mislim, da sem. Ne, ne mislim! Vem, da sem rekla. Brez preiskav, brez diplome iz medicine, brez neposrednih izkušenj. Hej, simptomi so bili tako očitni, da bi človek moral biti slep, da tega ne bi ugotovil... Ampak... Pustimo medicinski stroki, da dela po pravilih. Vendar sedaj vem, zakaj so čakalne dobe v bolnišnicah tako obupno dolge.

Cel čas obiska sem nervozno gledala na uro ter seštevala, koliko časa bom porabila za dokončanje ključne torte, ki sem jo, tako sem obljubila, morala dostaviti do osmih zvečer. Ura pa je bila že čez štiri.

"Čuj, morala bom iti!" sem seznanila cenjenega.

"Zakaj? A že????"

"Ja, že. Do osmih moram dokončati torto za krst, pa narediti mora še torto za Lano in za Adrijanino nečakinjo, ura pa je že čez štiri. Sicer pa... Sedaj imaš knjigo in očala, prinesla pa sem ti tudi revije, tako da ti ne bo dolgčas, jutri pa mulca odložim na rojstnem dnevu in pridem."

Ker sem morala še v trgovino - otroke je treba tudi hraniti - je bilo že krepko čez pet, ko sem prestopila prag hiše. Hitro sem vrgla eno nadstropje torte na drugo. Dejanje, ki mi je še pred letom dni povzročalo sive lase, je sedaj bilo narejeno v trenutku. Črtomir, ki je sedel na stolu v kotu, je komentiral: "Vau, mama, to pa je bilo hitro!" Nekaj čez sedmo je torta bila nared, malo pred osmo pa tudi dostavljena.

Ko sem se vračala proti domu, sem začela razmišljati, kako bom naredila ptiče za Lanino torto. Še nikoli nisem delala nič podobnega ptičem, sedaj pa je Lana hotela imeti na torti papigi iz Ria 2. Druga torta, tista za 1. rojstni dan, me ni skrbela, saj sem vedela, da jo bom naredila mimogrede. Ptiči, ti pa so mi predstavljali izziv. Doma sem najprej mladiča nahranila in jima dovolila gledati risanke, definitivno preveč risank, medtem pa sem sestavila torti in ju dala hladit. Ko sem mladičema ob pol desetih rekla, da bi bilo fajn, da gresta spat, sta se, stanje v hiši se je namreč umirilo, kot navadno, začela upirat, uporu pa se je pridružila tudi Borči, saj je vedela, da bo konec čohanja in ležanja na kavču. Ker so po nekaj minutah prerekanja vsi trije ugotovili, da ne bom popustila, so odkrevsali vsak na svojo stran, jaz pa sem se lotila ptičev. Prvič... ne..., drugič... ne... Spotoma sem obe torti namazala še z masleno kremo. Ura je bila dve zjutraj. Fondant vedno bolj trd, saj sem vanj nasula toliko Tyloseja, kot da bi ga nahranila z Viagro, jaz pa panična, ker sem morala narediti še tri medvede, pa fajn bi bilo, če bi še malo spala. V tretje sta mi ptiča končno uspela. Ja, bila sta takšna kot sem ju hotela. Vendar... Zunaj se je že danilo. Ura je bila nekaj čez pet. Skobacala sem se v posteljo, vendar sem že ob pol osmih imela budnico. Prva je bila Iraja:

"Mama, še dolgo boš spala?"

Nato je v spalnico prišla Borči in me začela lizati po roki. Zadnji je prišel Črtomir. Sicer sem v polsnu slišala, da se prepirata, vendar sem ju hotela "izključiti" in zadremati vsaj še za 10 minut.

"Mama, Iraja je nesramna! Noče dati na Nickelodeon!"

Kaj mi je drugega preostalo, kot da vstanem in grem naredit red. Po 5 minutnem monologu o tem, kako se nenehno kregata, med katerim sem kuhala kavo, sem spila galono kave, da sem se spravila v stanje, v katerem me vsaka malenkost ne spravi na rob živčnega zloma. Oblekla sem obe torti in naredila še tri medvede in zajtrk za mladiča. V kopalnici me je sicer skoraj zadela rahla kap, saj sem se pogledala v ogledalo. Podočnjaki do kolen, frizura taka kot da bi se bila česala s petardo, oči pa steklene kot da bi bila celo noč prežurala in ne delala ptiče!

Ob dvanajstih sta torti bili nared. Nastopila je težava številka dve. Ptičev več nisem spravila v hladilnik, ker je bila torta previsoka. Tako je Denis moral priti po ptiča. In ko je rekel:"Vau!" sem vedela, da torta izgleda fantastično. No, sicer sem to vedela že prej. Pravzaprav sem jo občudovala in se čudila, kako mi je nekaj takega uspelo. Ptiča sta res bila dobra. Res dobra. Tako dobra, da sem zrasla za kakih 7 cm in se mi je na glavi začela bleščati navidezna krona.

 

 V sredo so cenjenega končno odpustili. Ja, bil je skrajni čas. V soboto je namreč bil dan D. Dopust, križarjenje... Ker sem bila na dopustu in nisem imela nobenega pametnejšega opravila, razen letat v bolnišnico in nazaj, sem preštudirala pot z vsemi postanki, najbolj pa sem se posvetila Turčiji, predvsem Istanbulu ter računala, kako bom v 1 dan in pol stlačila vse oglede in shopping na Grand Bazaarju. No, odkrito priznam, da bi lahko kako mošejo mirno izpustila, Grand Bazaarja pa niti pod razno. Celo nove kovčke sem šla spotoma kupit. In kovčki so bili razlog za novo zakonsko krizo.
V sredo sem cenjenega končno pripeljala iz bolnišnice. Na hodniku so se bohotili novi kovčki. Zdelo se mi je neumno, pospravljati jih, saj jih bom čez 3 dni tako ali tak potrebovala. In cenjeni je, ko jih je zagledal, široko odprl oči in izdavil:
"Kaj je to????"
"Naši novi kovčki. So ti vešč?" sem vprašala in čakala reakcijo.
Vedela sem, da bo sranje... Dobro sem vedela že, ko sem jih izbrala. Kovčki so bili namreč pink barve. Živo pink. Tako pink, da si jih videl iz vesoljske postaje Mir. V temi.
"Pa kaj si faking Barbie????? Si videla barvo?????"
"Ne in jaaaaaa..." sem odgovorila.
"Jaz s temi kovčki ne grem nikamor!"
"Ma daj, ne kompliciraj! Nonstop imamo črne kovčke. Dolgočasne... A ne bi vnesel malo barv v naše življenje???"
"Rahela, kovčki so pink barve! Nisi Barbika in jaz sem še manj Ken. Kaj ti je bilo, ko si jih kupovala???"
"Jebela cesta! Saj so sam kovčki! Nisem kupila avta pink barve, Kelenc!"
V tistem je prišel fotr pogledat, če je zet res živ, tako kot sem mu zatrjevala. Še vedno sva bila na hodniku in usklajevala mnenje o kovčkih.
"Ne, ne bom jih šla zamenjat, ni šanse!" sem odvrnila.
Fotr je ob pogledu na kovčke bruhnil v smeh, zmajal z glavo, dobro pa se je zavedal, da je bolje zanj, da ne komentira, ampak fotr ne bi bil fotr, če ne bi bil na ogenj prilil kapljico olja...: "Iraji si jih kupila?"
Reakcija cenjenega je bila pričakovana: "Sem ti rekel!!!!! Še Vojko se zabava na račun barve!"
"Tukaj zaključujem z debato," sem odvrnila in odšla pobrat posušene cote.
Razen zapleta s kovčki je vse potekalo tako mirno, da enostavno nisem mogla verjeti. Bila je sreda... Sreda????? Ja, sreda! In mi nismo imeli vavčerjev. Zakaj nimamo še vavčerjev????? Najbolj pametno bo, da pokličem agencijo. Brez zveze je, da kompliciram, preden ne ugotovim, kaj se dogaja. Kličem prvič, nič. Kličem drugič, nič... Nihče ne dvigne. Zakaj nihče ne dvigne????? Kličem tretjič... Spet nič. Po kaki uri in pol klicarjenja si je ena od zaposlenih končno blagovolila dvigniti telefon. Vau! Napredek.
"Joj, gospa... Jutri jih boste zagotovo dobili. Veste, nam jih ladjar še ni poslala. Ne skrbite!"
OK. Ne bom skrbela. Pred mano sta bila sam še četrtek in petek. V mislih sem načrtovala, kako bom v četrtek vse oprala, zvečer bomo šli na goodbye party k Žoldoševim, v petek bom vse zlikala in spakirala, v soboto pa lahko že ob sedmih zjutraj odrinemo. Simpl ko pasulj. Ja, tak je bil načrt.
Ampak, ko človek najmanj pričakuje, pride Murphy. Svojemu ljubimcu sem že neštetokrat rekla, da bi bila zelo vesela, če bi se pred obiskom najavil, vendar mojih prošenj sploh ne upošteva. Bil je četrtek popoldan. Dopoldan sem preživela na relaciji dom-mesto, dvakrat sem šla v lekarno, enkrat v trgovino in potem sem ugotovila, da nimamo Dramin, tako da sem še enkrat šla v lekarno. Vavčerjev še ni bilo na mailu. Adrijani sem obljubila, da se oglasim še pri njej in zato sem skočila še tja. Ko sem se peljala domov, sem razmišljala, da čez eno uro moramo k Žoldoševim. Poklicala sem cenjenega, da mi odpre ograjo in prime Borči, da ne bi spet odtacala h kakim sosedom na piknik (Vedno, ko se je izmuznila, smo jo iskali le pri tistih sosedih, kjer so imeli piknik! Ko da pes ne bi doma dobil nič za jesti!) Sicer sem s koščkom očesa opazila mulca, ki je dobesedno letel po pločniku s predelanim mopedkom, vendar je bil še daaaaaaleeeeeeč. Zavijala sem na dvorišče in v tistem trenutku najprej zagledala faco cenjenega, potem pa zaslišala: "TUP!"
Razmišljala sem: "Pa saj nisem mogla zadeti ograje! Ni šanse!"...ko sem v zadnjem koščku možganov zagledala sliko mulca, ki drvi po pločniku. Pa ja ne!!!! Skočila sem iz avtomobila in zarjula: "Kaj za hudiča delaš???????" Zarjula sem tako, da so celo moji zavzeli položaj mirno, vključno s psom.
Mulc se je ravno pobiral z riti avtomobila. "Gas mi je zaštekal..."
"Ti bom jaz dala gas!!!! Celo rit avta si polomil!"
Šele potem sem pogledala avto, mulcu tako ali tako ni bilo nič. Fak!!!! Shit!!!! S tem avtom gremo v Benetke. Nanj je rezervirano parkirišče. V tistem trenutku bi mulca lahko bila oklofutala, tako besna sem bila. Cenjenemu sem naročila:
"Pokliči prijatelje!"
In potem smo čakali policijo. 10 minut, 15 minut... pol ure... Vmes sem poklicala agencijo in jim razložila, kaj se je zgodilo. Vprašala sem:
"A lahko rezervacijo parkirišča naredite na drug avto?"
Na drugi strani se je zaslišal vzdih in potem: "Joj, gospa... To je tooooliko papirologije! Saj ni tako huda poškodba in avto je še vozen. Smo vam pa pred petimi minutami poslali vavčerje..."
"A, je li, ne da se ti pisati???? Papirologija... Jaz imam pa polomljenim avto. To je pa OK, ha?" sem razmišljala. Vendar sem molčala. Če bi mi bila karkoli odvrnila, bi jo lahko bila pregriznila preko telefona. Pravzaprav bi ji odgriznila glavo, jo prežvečila in izpljunila. Tako besna sem bila.
Odšla sem v hišo. Mulc in cenjeni sta še vedno čakala policijo. Morala sem pogledati, če so mi res poslali vavčerje. In glej ga zlomka! Res so bili na mailu. Juhu! Vsaj vavčerje sem imela, če je že vse drugo šlo narobe. Pa sem jih pregledala. Prvi je bil od cenjenega. Pregledam, vse štima. Potem mojega, potem Črtojevega... Čakaj malo... Kaj je pisalo na vavčerju od cenjenega pri državljanstvu? Še enkrat bom pogledala... Ko sem brala še enkrat, sem izbuljila oči. Kakšen Rus???? Rusko državljanstvo???? Haaaaaa????? Neeee... Pa ne še to!!!!
V tistem so prišli policaji. Medtem, ko sem se približevala policajem, sem cenjenemu rekla:
"Še ena pizdarija. Po novem si Rus."
Pogledal me je, kot da sem mu omenila, da je v resnici Marsovec, vendar smo to pred njim do sedaj vsi, vključno z njegovimi starši skrivali.
"Bom uredila!" sem rekla: "Ampak najprej naj razčistim s policaji in mulcem! Pokliči Žoldoševe, da bova zamudila."
Na hitro sem se pogovorila s policaji, napisala sta zapisnik o poškodbi avtomobila, okarala mulca (pošteno) in odšla. Ko so se vsi odstranili iz dvorišča sem začela ponovno panično klicati agencijo. Spet nihče ni dvignil. Ne prvič, ne drugič... Klasika. Ampak se nisem vdala. Po petem klicu si je gospodična končno blagovolila dvigniti telefon. In čim bolj panična sem postajala, tem bolj je gospodična skušala umiriti situacijo:
"Gospa, jutri bomo vse uredili. Ne skrbite, do sobote bo vse urejeno."
Do sobote??? Ne, do sobote pa ne. Do jutri!!!!
V petek zjutraj sem, namesto, da di bila doma likala, najprej odšla na zavarovalnico, pokazat rano mojega avta. Prijazen mladenič si je najprej ogledal avto in ga poslikal iz vseh zornih kotov, potem pa mi je pri izpolnjevanju zapisnika hotel nuditi neprecenljivo pomoč.
"Gospa, na prvo črto napišete vaše ime in priimek, na drugo pa naslov... Potem pa..."
Namenila sem mu morilski pogled. Takega, da bi lahko bil mrtev v trenutku omahnil pod mizo. Z ledenim glasom sem rekla:
"Mislim, da bom to lahko izpolnila brez vaših inštrukcij."
Iz zavarovalnice sem letela še na Oplov servis. Robi se mi je približal z nasmehom do ušes. Če jih ne bi imel, bi mu glava razpadla na dve polovici:
"Kaj je Rahelca, si ga???"
"Robi, nisem razpoložena. Niti pod razno. Jutri gremo na dopust, jaz pa, namesto da bi doma likala in pakirala, letam okoli."
"Rahelca, daj da pogledam, kaj se da na hitro narediti. Ko se vrneš, pa ga bomo porihtali. Luči za tvoj avto se ne dobi od danes na jutri. Še posebej, če me kličeš ob osmih zvečer."
Robi je bil eden izmed redkih, ki sem mu dovolila, da me je klical Rahelca. Večina drugih, ki je uporabljala to ljubkovalnico, si je ob mojem pogledu hitro premislila in me naprej vljudno klicala kar Rahela.  Robi je avto pogledal, nekaj pritrdil, vse malo naravnal in rana na avto je izgledala dosti bolj dostojno. Ja, Robi je eden izmed razlogov, zakaj nenehno vozim Ople. Imeti dobrega mehanika... Neprecenljivo.
Ura je bila že čez eno, ko sem se vrnila domov. Potem pa s svetlobno hitrostjo likat, pakirat... Okoli enajstih je bilo vse nared.

Pink kovčki so bili pripravljeni in dopust se je lahko začel.

 

 

Sicer nisem šla na luno, vendar... Mogoče pa nekoč z nekom bom!

Ena žena in pol in trije otroci, da o tovornjakih sploh ne govorim

Glede na dejstvo, da mi je Lanina torta za obhajilo najverjetneje povzročila prve sive lase, se ni potrebno čuditi, da bo danes tekla beseda o Denisu, Alenki in Lani. Lana je sošolka mojega Črtomira. Če sem odkrita, ima Črtomir super sošolce, no, super so njihovi starši, s katerimi se že nekaj let družimo ob različnih priložnostih (ne samo šolskih), vendar o njih (sošolkah in sošolcih) ob drugi priliki, najverjetneje ob koncu šolskega leta, saj jih (nas) bodo po petih skupnih letih (upoštevajoč še vrtčevska leta) v novem šolskem letu ločili in če sem odkrita, nobenemu, ne otrokom in ne nam, staršem, to ni po godu.

Denisa in Alenko sem spoznala v času, ko so naši, sedaj že skoraj najstniki, obiskovali vrtec. Alenka se mi je zdela prijetna gospodična, morda sprva rahlo zadržana, a kljub temu dovolj zgovorna, da sva se ujeli. Denis pa... Aaaaaaa. Denisa bi na začetku lahko bila utopila v žlici vode, tako mi je šel na živce. Bil je preglasen, povsod ga je bilo preveč in nenehno je hotel biti v središču pozornosti, ker se je vedno vse dogajalo samo njemu, le njemu in nikomur drugemu (čakajte malo... a govorim o Denisu ali o sebi???). Sčasoma sem ugotovila, da je Denis v resnici moška podoba moje malenkosti in ko se mi je z dejstvom, da imam moško različico, dokončno uspelo sprijazniti, sva postala nerazdružljiva, saj v družbi večino časa tekmujeva, kateri bo katerega preglasil. Najverjetneje si predstavljate, kako izgledajo naša srečanja... Medtem ko midva tekmujeva, kateri je glasnejši in kateremu se je v času, odkar smo se zadnjič videli, več zgodilo, cenjeni in Alenka sedita poleg, skušata na začetku še kaj pripomniti, ko pa ugotovita, da to ne bo tako enostavno, raje obmolkneta in naslednjih nekaj ur kimata ter tu in tam uspeta izustiti kaki uhhhhhhh ali mhhhhhhm. Pred kakima dvema desetletjema sva Denis in moja malenkost obiskovala celo isto srednjo šolo, vendar zagotavljam, da sem ga prvič videla šele okoli leta 2009 (v svojo obrambo bom povedala, da je Denis 2 leti mlajši in da nikoli nisem oprezala za mulci; če sem odkrita, so mi šli blazno na jetra) ter takrat cenjenega zgroženo vprašala: "Kdo je ta tip, ki je tako glasen?????" Cenjeni mi je, kot se za mojstra njegovega poklica spodobi, uspel natrositi vse pomembne informacije vključno s številko čevljev, za konec pa dodal: "Veš, bil je poročen s tisto... Z njo ima 2 otroka. Ta poleg je njegova druga, Sobočanka." Kakšno leto kasneje sem bila seznanjena s presenetljivo novico. S prvo ženo sta se poročila istega dne in istega leta kot midva s cenjenim. V bližnji prihodnosti imam v načrtu poročno torto za nas tri - na njej bosta 2 ženina in 1 nevesta.

Alenka je njegovo pravo nasprotje. Pravzaprav je njegov filter, ki ga opozarja: "Denis, tiše! Denis, ne deri se! Denis, daj, bodi že enkrat tiho..." Alenka je v zadnjem letu in pol zamenjala toliko šefov kot sem jaz kupila parov čevljev (verjemite mi, da številka ni majhna) in že zaradi tega dejstva mora biti dovolj prilagodljiva. Sprašujete, kje dela? V Muri (ja, še vedno) - je tajnica generalnega direktorja. Trenutno je njen šef stečajni upravitelj. Včasih, ko sedimo pri nas (ali pri njih) in je Denis v popolnoma svojem elementu, tistem, ko celo jaz ne pridem do besede, jo vprašam: "Kje si ga našla??????" Ona pa z glasom, ki potrebuje veliko mero razumevanja, odvrne: "V discu." V opravičilo pa doda: "Tema je bila!" Naj omenim, da je Denis eden izmed tistih redkih ljudi na svetu, ki ima očesi dveh različnih barv, eno modro, drugo pa rjavo (saj pravim, da so vsi moji prijatelji nekaj posebnega) in dam se stavit, da je to bilo pri Alenki odločilno, četudi je bila tema. Veste, to je tako, kot ko izbiraš pasjega mladička. Definitivno se odločiš za tistega, ki po nečem izstopa, četudi nekaj tednov kasneje ugotoviš, da si pri izbiri morda malo brcnil v temo, ker te nova pridobitev sploh ne uboga in nenehno dela nekaj po svoje.

Alenka je bila deležna prve dvonadstropne torte v moji, takrat še izjemno kratki, karieri tortopekačice. Po treh ali štirih spečenih tortah je moja samozavest zrasla do nepopisnih razsežnosti in bila sem mnenja, da je zlaganje tort v nadstropja mačji kašelj za nekoga, ki ima toliko izkušenj kot jaz. Alenkina torta je nastajala februarja 2013. Po pravici povedano nisem imela nobene jasne predstave, kakšnega videza bo moj končni izdelek. Vedela sem le, da bo dvonadstropen. Kaj bo na torti in kako velika bo, je bilo v tistem trenutku drugotnega pomena. Še najmanj pomembno pa je bilo, kakšnega okusa. Edini cilj, ki sem mu 5 dni pred njenim rojstnim dnevom sledila, je bil: dve nadstropji. Naslednje tri dni sem študirala teorijo, kako dvigniti torto in jo položiti na drugo. Prečesala sem zilijon spletnih strani in na vseh je dvigovanje torte izgledalo otročje lahko. Pozabila pa sem na golo dejstvo, da je teorija v mnogih primerih lahko zelo oddaljena od prakse. In to se je čez nekaj več kot 24 ur izkazalo za nenapisano pravilo. V petek popoldan sem se spravila k pečenju oblatov, kar mi je takrat predstavljalo izjemno resno in težko opravilo, saj sem se recepta držala kot slepec plota. Da o ločevanju rumenjakov od beljakov sploh ne izgubljam besed! Danes vse naredim malodane mimogrede. Pravzaprav se v pečenje več sploh ne poglabljam. Ko sem po nekaj urah imela oblate pečene in torti sestavljeni, me je prešinilo dejstvo, da še vedno ne vem, kaj bo na torti. Časa je bilo še vedno več kot dovolj, zato sem, ponosna, da bom torto imela prvič v življenju nared skoraj cel dan preden jo moram oddati, odšla spat. Naslednjega dne sem že dopoldan, a še vedno brez ideje, kakšen bo končni izdelek, torti namazala z masleno kremo. Po tistem sem se s tablico zatekla v kadilnico in začelo se je ponovno brskanje po spletu. Ideje pa od nikoder! Listala sem po fotografijah tort. Ena se mi je zdela prezahtevna, druga preotročja, pri tretji mi sploh ni bilo jasno, kaj bi morala narediti. Minili sta naslednji dve uri... Po treh urah razmišljanja in brskanja po netu sem se odločila, da bom "prodala" nekaj, kar sem se pred kakšnim tednom naučila narediti - medvede. Narejene sem jih imela na en, dve, tri (enako kot Natalija Verboten, ki v enem dopoldnevu odleti na Triglav, speče štrudle in splete pulover)... Temu je sledil zahtevnejši del. Oblačenje obeh tort in polaganje manjše na večjo. V prepričanju, da je to popolnoma enostavno - na vseh posnetkih na youtubeu je izgledalo tako - sem se lotila (takrat 100% prepričana) zahtevnejšega dela (oblačenja tort). Ko sta bili torti oblečeni pa... Prvo vprašanje: "Kako ju bom fiksirala??????" Na vseh posnetkih tiste nasmejane tete, ki zlagajo eno torto na drugo, v spodnjo zarijejo palice, ki jih jaz seveda nisem imela. Po pol ure se mi je posvetilo! Palčke za ražnjiče! Ja, to bo to. Z ravnilom sem se lotila iskanja sredine torte in po kakih 10 minutah tja, kjer naj bi bila sredina, končno zarila tri palčke. Cenjeni, ki se je v tistem trenutku prisprehajal mimo, je navrgel: "To ni sredina!"

"Ja, pa je! Sem izmerila."

"Ne, ni..."

"Ja, je! Izmerjeno je na centimeter natančno!"

Vzel je ravnilo in mi praktično dokazal, da je "moja" sredina od tiste prave oddaljena 3 cm. Vse 3 palčke sem potegnila iz torte in jih premestila za 3 centimetre. Drugi komentar je bil: "Čuj, spodnja torta malo visi!"

Kje za hudiča visi?????? Kako visi? Kaj sem na tekmovanju Gradbeništvo v tortah????

"Eno figo visi," sem odgovorila in pripomnila: "Od kdaj pa si ti tak ekspert za torte?"

"Čakaj, grem po vaservago in boš videla!"

Vaservago????? To je kuhinja, ne pa gradbišče! In je čez nekaj trenutkov prisopihal nazaj z vaservago. Položil jo je na torto. Prepričana, da je torta ravna, sem zrla v tisti oblaček na sredini. Pomaknil se je proti levi. V prepričanju, da je vaservago napačno položil na torto, sem jo dregnila. Oblaček vode je še vedno silil proti levi...

"Ja, OK, pač visi. Kaj naj??? Sedaj je že prepozno!" sem zatulila, besna kot ris.

Končno je napočil svečani trenutek dvigovanja ene torte na drugo. Neupoštevajoč dejstvo, da sta obe torti bili že več kot eno uro zunaj, sem pograbila spatulo in manjšo hotela dvigniti. Ups... Torta je bila po tisti uri izven hladilnika že tako mehka, da se je pod spatulo fondant nagubal kot harmonika. Pa je niti dvignila še nisem! V paniki sem začela razmišljati, kaj naj. No, časa za razmišljanje ni bilo ravno na pretek, saj je pod torto bila, v tistem trenutku zame, gromozanska spatula, ki je nakazovala na manjšo tortno katastrofo. Ker je torta bila mehka, se je, kjerkoli sem jo prijela, odtisnila na fondant četa mojih prstnih odtisov. Kljub temu, da imam samo 5 prstov, je v tistem trenutku na torti izgledalo, da jih imam 200. Definitivno večjega kiksa več nisem mogla narediti. No, tisti trenutek se mi je utrnila ta nedolžna misel. Zmotno... Že naslednji trenutek sem vsa panična vpila: "Dean! Dean! Takoj pridi sem!!!!!" Pri cenjenem traja takoj navadno kaki 2 minuti in ti dve minuti sta se vlekli kot večnost. Da ne omenim, da je Borči (moja novofundlandka) zavohala nekaj izjemno okusnega in pridirjala v jedilnico kolikor so jo nesle tace. V pričakovanju je začela poskakovati okoli mene ter gobec potiskala na strateško mesto, točno h krožniku, kjer je bila torta. V tistem hipu sem obvladovala torto, krožnik, spatulo in 50 kilogramsko novofundlandko, ki se je trdno odločila, da bo prišla do torte. Ko se je cenjenemu končno uspelo skobacati iz kavča v jedilnico (ne si misliti, da je razdalja med dnevno sobo in jedilnico 200 metrov, ločijo ju natanko trije koraki), je imel kaj za videti. Sredi jedilnice sem sklonjena nad mizo stala s spatulo v desnici, z levo roko pa sem podpirala torto, ki se je tesno držala krožnika. Vse skupaj je lebdelo kakih 70 centimetrov nad mizo in v tistem trenutku sem se počutila kot žonglerka. Naj omenim, da sem stala le na desni nogi, saj sem z levo nogo poskušala psa odriniti od torte???? Cenjeni me je gledal kot osmo čudo sveta (mislim, da z majhnim občudovanjem, kako mi je uspelo dvigniti, ne samo torto, ampak torto skupaj s krožnikom).

"Potegni dol krožnik, ne pa da gledaš in psa spravi vstran!"

Komaj tedaj je cenjeni ugotovil, da ga nisem poklicala, da bi mu predstavila svoje artistične sposobnosti, ampak zato, da reši torto. Ko je torta končno bila osvobojena krožnika (sicer je vse skupaj trajalo kakšno minutko ali dve, a se je meni zdelo kot cela večnost) sem jo dobesedno vrgla na drugo torto. Seveda ne na sredino. Kako bi lahko ob žongliranju s torto, spatulo, psom in predhodno še krožnikom bila sposoben a paziti, da bo torta na sredini! Borči je svojo pasjo zamero, ker pač ni prišla do slastnega kosa torte pospremila z glasnim vzdihom in odtacala iz jedilnice. Da si boste lažje zamišljali, s kakšno zverino sem se borila med žongliranjem s torto, vam jo predstavljam v vsej njeni veličini med tem, ko krade palačinke iz mize v jedilnici (nič hudega slutečega psa sem ujela sredi akcije in kot vsaka ponosna "pasja mati", je nisem spodila ali kaznovala, ampak fotografirala):

Medtem ko sem si ogledovala mojo prvo dvonadstropno torto, sem ugotovila, da je še najbolj podobna kupu nesreče iz jajc, breskev, čokolade in smetane. Drugo nadstropje, ki bi moralo biti na sredini, je bilo pomaknjeno desno, torta je visela na levo... Fondant na drugem nadstropju je bil zguban kot harmonika... Ma ni bilo, česar ni bilo!

"Tega ne bom nesla nikamor!" je bila moja zadnja ugotovitev v tistem trenutku. Cenjeni se je moral kar pošteno prestrašiti, da bo lahko sam pojedel torto za 50 ljudi, zato me je začel prepričevati: "Malo jo popraviš, pa bo! Premakni najprej zgornje nadstropje na sredino, tisti fondant, ki je naguban, skušaj z nečim prekriti..." Ja, lahko je biti pameten, če se odločiš, da boš delil nasvete! Pa vendar sem ga ubogala. Zgornje nadstropje sem premaknila na sredino in si zmazek ogledala še enkrat. Če bi morala tisti trenutek oceniti torto z oceno med 1 in 10, bi si slavnostno podelila -4. Odločila sem se, da bom vsaj za silo skušala zgladiti gube na fondantu. Gladila sem jih in gladila, vendar večjega učinka ni bilo. Definitivno je bilo potrebno torto ohladiti, preden bi se bila lotila še česa drugega. Občutek sem namreč imela, da se seseda. In občutek me ni varal. to sem ugotovila šele kasneje. Torta je romala v hladilnik, jaz pa sem se v času, ko se je strjevala, odločala, kaj neki naj naredim, da bom prekrila vse napake, in teh ni bilo malo, definitivno pa so zaradi velikosti bile vidne tudi iz vesoljske postaje Mir. Ker sem v tistem času imela še izjemno malo igračk za oblikovanje fonadnta, sem poiskala največji izsekovalec rož in z njim iz fondanta izrezala kup belih in vijoličastih rožic. Še sreča, da sem imela rumen fondant, da sem lahko naredila pelode, drugače bi morala bila improvizirati. Tisti trenutek pa mi do improvizacije ni bilo. Niti malo.

Okoli nagubanega roba fondanta sem nalepila vrsto rožic, kaj rožic. Po velikosti so bile to že poštene rože, saj so segale do polovice torte. Prekrile pa so vse! Sedaj sem bila že gotova, da se torta seseda. Ampak zakaj????? No, čez kak teden, ko sem si še enkrat ogledala postopek zlaganja tort v nadstropja in ko sem ugotovila, da morajo torte, preden jih zložiš eno na drugo, biti pošteno ohlajene, sem ugotovila, da pod mojo torto ni bilo podpornika (to je tak kartonček, s katerim ločiš eno torto od druge). V glavnem, nekje okoli polnoči je bila torta narejena in pripravljena za primopredajo...

 

 

Ker Denis ni slavil rojstnega dne, saj je, kljub temu, da je imel zaposlenih celo četo šoferjev eno cisterno vozil tudi on, torte leta 2013 ni dobil. Prvo pravilo pri peki tort se je glasilo: kdor slavi, dobi! Sicer pa bi iz Denisovega rojstnega dne tako ali tako morali oditi ob šestih, ker hodi spat s kurami. No, sicer res vstane ob polnoči in gre na furo, ampak... Zaradi nas slavljenec lahko tudi spi! Glede na dejstvo, da sem mu v naslednjih 365 dneh vsaj enkrat mesečno omenila, da mu je bilo žal dati tistih 10 evrov za čevape in 20 evrov za pivo, se je odločil, da take napake najverjetneje ne bo naredil več nikoli!

Julija je imela rojstni dan Lana. Lana in Natalijina Iva sta se rodili na isti dan, v isti porodnišnici, pravzaprav so se vsi - Natalija, Erik, Alenka in Denis - srečali v porodni sobi. Ja, to je bilo v času, ko je v Murski Soboti bila še stara porodnišnica, porodna soba pa samo ena. Bodoče mamice so med rojevanjem elegantno razdelili s pregradnimi stenami - bojda so tako zagotavljali minimalno intimnost (oh, jaaaaaa). Alenka in Denis sta bila v porodnišnici prva. Nekje okoli pol dveh zjutraj. Natalija in Erik sta prišla šele ob osmih zjutraj. Takrat se še niso poznali tako dobro kot danes, pa vendar sta Natalija in Erik umirala od smeha ob Denisovih komentarjih... Naj omenim, da ima Natalija ima za sabo dva ekspresna poroda. Ob osmih je prišla v porodnišnico, ob devetih se je rodila Iva. Denis, ki je bil v porodnišnici že od pol dveh zjutraj in mu je očitno bilo že vsega dovolj, je po tistem, ko se je rodila Iva, Alenki rekel: "Nehaj stunjati pa že enkrat rodi, ka vidiš, ka sta ova dva prišla ob osmih vgojno, pa je ona dvakrat porinila pa je rodila. Ti pa eti že od fčera pa še izda nej je nikaj! Kak dugo ešče mijsliš čakati?" Lana se je rodila šele ob pol dveh popoldan. Ha!



Lana ima zelo rada muce. Tako sem že vnaprej vedela, da bo želela na torti imeti muco. Ko sem klicala Alenko, da bi se natančneje dogovorili, katero mačko iz množice mačji junakinj naj naredim na torto, mi je mrtvo hladno rekla: "Eno napravi. Takšo navadno. Ne komplicejraj!" In uporabila je magično besedo: komplikacija. Najprej sem v dveh dneh naredila analizo vseh mačk, ki so znane otrokom v starosti okoli osmih let. Hello Kitty je odpadla. Z njo nisem hotela imeti opravka, ker mi nikoli ni bila pretirano všeč. Obuti maček in Cat in the Hat sta mačkona in ne mački, prav tako Kovičev Muri. Dva dni sem brskala po spletu, da bi našla idealno mačko in takrat sem se spomnila bele mucke, ki jo je Iraja pred časom dobila. Nekaj časa sem razmišljala, kam mačkica, ki sem jo držala v rokah sodi. In končno sem se spomnila, da je to Marie iz animiranega filma Aristocats oziroma po naše Mačke iz visoke družbe. E, to bom naredila! že iz razloga številka 1: Vse, kar je tako ali drugače povezano z Disenyem imam rada. Mikija, Mini, Jako, Zlatolasko, Pepelko... Pravzaprav vse. Ja, sem ena izmed tistih "čudnih" štiridesetletnic, ki ima v omari vsaj 10 majic z Disenyevimi junaki. In kljub temu, da marsikdo, ko me vidi oblečeno v majico z veliko Miki Miško, samo zavije z očmi v stilu: kaj misli, koliko je stara, majice vztrajno vlačim nase. Kako velika je obsedenost z Disneyevimi junaki potrjuje tudi dejstvo, da sem v Orlandu v Disney Worldu pred nekaj leti (no, kar precej leti) cel dopoldan po vročem soncu lovila Sneguljčičine palčke, saj sem hotela imeti fotografijo z vsakim od njih, vsi normalni ljudje (razen peščice Japoncev z najnovejšo foto opremo) pa so se v tistem času raje zadrževali v senci.

 

 

Lana je torej bila obsojena na Marie. Pa ne sam ona, ampak tudi jaz. Z največjim veseljem sem se lotila mačke. Res je, da sem jo cel čas imela pred nosom (očmi), pa vendar je bila izdelava mačke kar zahtevna naloga, ker je na njej mali milijon detajlov, ki ji je bilo potrebno upoštevati. Če sem na začetku mislila, da bom z mačko opravila v dobri uri, se je njena izdelava raztegnila na dobre tri ure in pol. V glavnem: konec dober, vse dobro, Marie je bila narejena, torta je itak morala biti roza, tako da večjih težav ni bilo. In tudi slavljenka je bila z izdelkom zadovoljna.

 

 

Priznam, da sem s torto bila zadovoljna tudi sama. Pravzaprav mi je bila mačka resnično všeč. In ker torta ni bila tako "polna" kot so moje torte navadno, je Marie še bolj prišla do izraza.

Leto je bilo naokoli in spet je bila na vrsti Alenka. Bila sem popolnoma brez ideje, kakšno torto naj ji naredim. V enem letu sem naredila nekje okoli 60 tort in ideje sem iskala vedno težje. S tortami je približno tako kot z moškimi. Na prvi pogled ti jih je všeč kar nekaj, potem pa ugotoviš, da bo z dodajanjem vsebine (beri: prevzgojo) vse preveč dela in že samo zamisel raje opustiš. Čeprav moram priznati, da me tu in tam premami tudi kakšna "vau" torta in se pač vržem na delo kljub temu, da vem, da sem že v štartu na 20+ ur dela.

In enako se je zgodilo na koncu z Alenkino torto. Že nekaj časa sem se skrivoma spogledovala s torto, ki izgleda kot lončnica ali pa kot šopek rož (kakor za koga). Kljub dejstvu, da sem že milijonkrat rekla, da v torto ne bom vložila več kot 10 ur dela... (aha, rekla, rekla - zarečenega kruha pa se največ poje). Vem, da torta na prvi pogled izgleda zelo enostavno... Ampak samo izgleda. Vsako rožo je bilo potrebno narediti posebej in nanjo ročno prilepiti vsako perlico. Sedaj pa seštevajte, če se vam da!

 

Kakšnega okusa je bila torta, se več ne spomnim. Edina torta, za katero bom najverjetneje do konca življenja vedela, kakšnega okusa je bila (in na to me bo vsakega toliko časa spomnil tudi Denis, ker je bila bojda obupno nasitna in uh in ah in bljah), bo Irajina torta za 6. rojstni dan (rafaello torta, pri kateri je 1 kos imel kakih 700 kalorij).

Naslednji je bil na vrsti Denis. Ja, končno se je odločil, da bo slavil rojstni dan in za "nagrado" za pogum je seveda moral dobiti torto. O tem, da sem tisti vikend bila na dveh rojstnih dneh in naredila 6 tort (tako mimogrede) ne bom. No, od petka do nedelje sem poleg dveh celodnevnih piknikov naredila še 6 tort. Še sreča, da je tisti vikend bila pri meni Adrijana, ki se je izkazala kot izdatna pomoč, ko ti situacija začne rahlo polzeti iz rok (kaj rahlo, vse sem imela preračunano na minute in če bi mi bilo šlo kaj narobe, bi bila situacija še bolj kaotična kot je bila). Do sedaj sem že ugotovila, da je speči oblate in sestaviti torte še najmanj.

Denisova torta je sicer bila izjemno enostavna in brez pretiranega razmišljanja sem vedela, da bodo na torti hrošči (pa ne tisti šestnožni, ampak štirikolesni). Denis je namreč velik ljubitelj hroščev, mislim, da bi se, če bi moral izbirati med Alenko in hroščem, definitivno odločil za hrošča. V resnici sem mu hotela narediti hrošča za "cake topper", vendar je bilo časa premalo, da bi se spravila v pustolovščino oblikovanja kebra, a sem kasneje ugotovila, da je bolje, da ideje nisem uporabila letos, saj naslednje leto Denisa čaka 40-ka in za okroglo obletnico mora torta res biti nekaj posebnega.

 

Dve torti od Čizmašijevih sta bili narejeni brez kakršnihkoli komplikacij in že sem bila prepričana, da sem se pri njih znebila prekletstva Murphyjevega zakona. Ja, mislila sem... Do... Do Laninega obhajila. Lanina torta je bila zadnja v seriji obhajilnih tort, ki sem jih spekla za prijatelje in znance in povedati moram, da sem imela angelčke že v malem prstu. Bila sem kot v filmu Ko to tamo pjeva: "Tata, gledaj, mogu i vezanih očiju!" Do takrat sem namreč naredila že angelčke v vseh možnih položajih. Ležeče, sedeče, stoječe... In še en angelček v arzenalu vseh je bil mala mal'ca!

Ko sem Lano kak teden pred tem vprašala, kakšno torto želi (mislila sem na zunanji izgled torte), je uletel Denis: "Višnjevo!"

"Aha, misliš rahli gozdiček, ne?"

Denis je pripomnil: " Me ne briga kakšen gozdiček je, višnjeva naj bo!"

Lana je seveda hitela veselo prikimavat, nato pa pripomnila: "Je lahko namesto deklice angelčka na torti muca angelček?"

Že moj nejeverni pogled je da Alenki vedeti, da bo torta z muco angelčkom izgledala čudno. Zato je pripomnila: " Naj bosta potem muca angelček in angelček... Da ne bo..."

Dogovorili smo se, da po torto pridejo v soboto proti večeru... V soboto zjutraj sem spekla oblate, cenjenega sem z veseljem poslala v trgovino po 3 steklenice vloženih višenj in še nekaj malenkosti, ki sem jih potrebovala, da zadovoljim Denisovi posebni želji (v torti je namreč moralo biti - povzemam po Denisu - ogromno višenj) in čakala, da se oblati ohladijo. Ne bom omenjala, da je bila prav tisto soboto, 7. junija, grozljiva vročina, nekje okoli 30 stopinj. Prav teh 30 stopinj pa je krivih za vse nadaljnje zaplete.

Naredila sem kremo (naj tukaj ne omenjam zapleta, da sem 1 liter smetane vlila vstran, ker se med mešanjem ni in ni hotela strditi, pravzaprav je tudi po 10 minutah miksanja bila popolnoma tekoča), precedila 3 steklenice vloženih višenj, razrezala oblate... Ura je bila nekje okoli treh. In potem se je začela kalvarija s kremo, ki je bila za to, da bi torto sestavila, še vedno premehka. Niti pod razno. Dajala sem jo v hladilnik in potem v zmrzovalnik... Pa nič. In sem odprla tretji liter smetane (ta je končno bila dovolj trda, ko sem jo zmiksala, preventivno pa sem vanjo dodala še 5 kremfixov, namesto tri). Ura je bila šest, ko sem končno imela torto sestavljeno in jo dala v hladilnik, da se strdi in da jo lahko namažem z masleno kremo. Ko sem se odločila, da bom začela delati figurice, je pozvonilo. Čizmašijevi so prišli po torto! No, po torto, ki je bila še v povojih.

Vljudno sem jim razložila, da torte pred jutrom ne bo, ker so se med procesom sestavljanja torte pojavile tehnične težave. Seveda sta razumela (kaj jima je pa drugega preostalo) in ker se jima nikamor ni mudilo, meni pa tudi ne, smo spili kozarec rdečega (tistega refoška iz Ankarana). no, najprej smo spili kozarec, potem še enega in še enega... In smo spili celo plastenko! Pravzaprav ne bi bilo nič narobe, če meni ne bi bilo potrebno narediti še 3/4 torte. Mislim, da je bila ura nekje okoli pol desetih, ko smo se končno uspeli posloviti. Ekvivalentno svetlobni hitrosti sem otroka spravila v posteljo in se najprej lotila torte (ja, po vseh zapletih je končno bila strjena in pripravljena za nadaljnjo obdelavo) - premazala sem jo z masleno kremo. Nato sem se končno posvetila figuricam. Tudi te so bile narejene malodane v trenutku (sedaj ne vem, če zaradi refoška ali zaradi tega, ker je ura bila že blizu druge po polnoči). V glavnem... Do treh zjutraj je bila torta nared kljub vsem zapletom. In v resnici sploh ni bila tako čudna - upoštevajoč mačko s krili na torti.

Medtem je prišel konec šolskega leta (o tem in o torti ob koncu šolskega leta kdaj drugič, ker si torta, ki sem jo naredila Črtomirovim sošolcem, zasluži posebno objavo) in Lanin 9. rojstni dan. Alenka me je kake tri tedne pred rojstnim dnevom nežno seznanila, da je tema letošnjega Laninenga rojstnega dne film Rio. Moja prva misel pa je bila: "Ptič bom morala delati? Ptiče? Iz fondanta??????" Dobro, ptiče... Ni ne prvi in ne zadnji izziv. Ker je Murphy bil pri prejšnji torti tako aktiven, sem mislila, da bo sedaj pozabil name... Mislila... Dva dni pred Laninim rojstnim dnevom je cenjeni končal v bolnišnici. Jaz pa z dvema otrokoma, psom in tremi tortami v back stageu. V četrtek sem letala okoli zdravnikov in po bolnišnici skoraj cel dan. Ko so cenjenega končno sprejeli, sem odbezljala domov in še enkrat nazaj v bolnišnico, da mu dostavim stvari. Ker sem bila zaradi celotne kolobocije pod stresom (pa še lilo je cel dan kot iz škafa in ko sem videla v kakšnem stanju je Borči - kot da bi bila glavna zvezda Rock Otočca - je bila odločitev hipna), sem se morala potolažiti z majhnim šopingom. To je najboljše zdravilo za blaženje stresa (da ne rečem, da je naslednji stresor pogled na račune iz trgovin). In potem sem srečala še Alenko K., s katero sem resnično morala na kavo, ker se že tako dolgo nisva videli. Ura je bila nekje okoli osmih, ko sem s končno primajala domov. Najprej sem morala poskrbeti za otroka in psa. Pravzaprav najprej za psa, ker je bil... Ja, Borči je bila, po domače povedano, vsrana tako, da sem se odkrito vprašala, če je sploh naša. Borči je sicer izjemno nežna 50 kg težka novofundlanka, ki se, odkrito povedano, svoje veličine sploh ne zaveda (mislim, da je prepričana, da je v resnici čivava). In ko nežno skoči nate, ker se te tako razveseli, lahko imaš resne posledice. Jaz včasih izgledam, kot da me je kdo prebutal.

 

Torej... Borči vsrana, deca lačna, kuhinja v razsulu... Ko pride moj fotr, češ, kaj je s cenjenim. Ko sem fotra pomirila, da bo cenjeni preživel in ko mi je pomagal toliko, da je zabaval otroka, dokler sem pospravljala kuhinjo in brisala psa, sem hitro pripravila večerjo in začela peči oblate. Najprej za krstno torto, ki sem jo morala dostaviti v petek zvečer. In spet je cel petek minil v znamenju bezlanja na relaciji Lendava - Murska Sobota. Na srečo sem torto pravočasno dostavila (zmotila sem se za 10 minut in teh 10 minut je bilo ključnih, saj so mi pred nosom zaprli Lidl, tako da smo ostali brez kruha). Spet je bila ura 9, ko sem prišla domov. In šele ob devetih sem začela peči oblate. Za dve torti. Tako to pač je... Še sreča, da sta bili obe enakega okusa (letošnji hit je čokoladna torta z nutelino kremo in bananami). Že med samo peko sem se preventivno lotila ptičev. Prva napaka, ki sem jo naredila je bila, da sem v fondant iz preventive vsula toliko Tyloseja, da se je slednji kar sproti trdil. In ker sem ga morala oblikovati, je to pomenilo, da ga moram nenehno vzdrževati na primerni temperaturi, da se ne strdi. Ja, kar precejšenj zalogaj, če med oblikovanjem pečeš oblate in mešaš kreme. Pa da ne rečem, da mi prvič in drugič telo, ki sem ga oblikovala ni bilo všeč niti pod razno. Takrat se s krili še nisem ubadala. Pa bi se morala. Krila so namreč pomenila izziv tisočletja, saj naj bi jih eden od ptičev imel razprta. Okoli dveh zjutraj, ko sta torti bili sestavljeni, sem se lotila kril. V obe krili večjega ptiča sem, ko sta že bili narejeni, morala potisniti palčko. Pa sem to naredila prvič (logično, da sem s palčko prebila fondant), pa drugič (enaka zgodba), pa tretjič... Pri petem poskusu mi je končno uspelo. Ptiča sta bila narejena, ko se je že dodobra zdanilo... Nekje okoli šestih zjutraj. In ko sem ptiča pogledala, sem bila ponosna sama nase. Lana je dobila fantastično torto. Mislim, da eno izmed najlepših doslej.

In kot da ne bi bilo vsega dovolj, mi je v soboto zjutraj, ko sem dokončevala torto, iz zoba padla cela plomba. Začel me je boleti zob, tako da sem imela tudi soboto pokvarjeno.
Do naslednjič pa:

En simpatičen komad, ki ga v originalu prepeva Frank Sinatra. Je pa... ja, je

Kri ni voda

Imam sestro. Že skoraj 41 let. Pravzaprav sem jaz tisto bitje, ki ji je prekrižalo načrte, saj je mislila, da bo do konca življenja ostala edinka, potem pa se je pri polnih desetih morala sprijazniti z dejstvom, da ji bo do konca njenega življenja delala družbo mlajša sestra, za katero bo najverjetneje tu in tam potrebno tudi poskrbeti.

Pri Cvetki je bil začetek perspektiven, pravzaprav je bil dobesedno sanjski. V vrtcu je bila Cvetka najbolj pridno dete, v osnovni šoli najboljša učenka in v gimnaziji najbolj perspektivna dijakinja. Udeleževala se je vseh možnih tekmovanj in iz vsakega prinesla priznanje, saj je vedno bila med
 tremi najboljšimi. Vedno. Fotr je vsa priznanja in diplome, ki jih je prinašala domov, s ponosom uokvirjal in jih pribijal na steno v njeni sob, jaz pa sem tako že kot majhna bila deležna maminega strokovnega vodenja s podrobno razlago o njenih dosežkih, ko sem "pomotoma" zašla v njeno sobo (verjemite, da se je to zgodilo, ko sem dojela, da mi na tak način mama želi povedati, da naj se zgledujem po njej, sila redko). 

S Cvetko sva si različni kot noč in dan. Tako po izgledu kot karakterno. Razliko v karakterju bi lahko pripisali vplivu okolja in samodejavnosti. A pri naju je zatajila celo dednost. Pa toliko o genetiki! In ko nekdo nejeverno odreagira na dejstvo, da sva sestri, ga  potolaživa, da je takrat, ko sem se rodila jaz, po ulici raznašal pošto drug poštar... Priznati moram, da je kar dolgo trajalo, da se je sestra vsaj malo začela zgledovati po meni in da nisem bila dežurni krivec za vse "pizdarije" v družini jaz. Ampak... Ona ni nikoli delala majhnih neumnosti. Njene so vedno bil pospremljene s pridevnikom grande. In njena najboljša do sedaj (o tej vesoljno sorodstvo govori še danes, eni z grozo, drugi s kančkom zavist) je bila, ko se je na vratih pojavila v beli obleki s takrat še neznanim "tipom" in slavnostno oznanila: "Mama, ati, poročila sem se!" (Ja, sodelovala sem, vendar le v zadnjem trenutku. Kje pa mene ni poleg?). Mamo je skoraj kap, fotr je bil tako besen, da se mu je okoli ust pojavila pena, jaz pa sem za njima stala v najbolj nedolžni pozi, ki sem jo tekom let uspela naštudirati, ko se sodelovala pri kaki neumnosti in sem bila kriva le posredno (mislim, da se mi je nad glavo za nekaj trenutkov pojavil celo avreol). Ko so se po dveh dneh bemtenja strasti končno pomirile, sta mama in fotr s skupnimi močmi prišla do zaključka: "Rahela, ti si kriva!" Ja, seveda... jaz imam ženitveno posredovalnico, ha?

Ko je bila stara 27, leto gor ali dol, ni pomembno, se je Cvetka odločila, da bo umetnica. Umetniška nagnjenja je začela kazati že kot otrok, saj se je bala gumijastih škornjev in krompirjevih olupkov, kombinacija obojega pa je pri njej povzročila že manjšo paniko. Kasneje so se v kategorijo fobij uvrstili še kuščarji, žabe in pajki (zaradi lastne varnosti še danes vsa ta bitja odstranimo iz njenega fokusa še preden jih njeni možgani registrirajo, ker....). Edino s kačami se je sprijaznila, seveda predelanimi v torbice, pasove in čevlje. Te so ji v taki obliki izredno blizu. Najverjetneje zaradi dejstva, da je po osnovnem poklicu modna kreatorka. In ko izbije ta del njene osebnosti, se je vsi bojimo. Njeno najbolj klasično retorično vprašanje je: "TO boš imela oblečeno?!?!?!" Pred leti sem se ji še skušala upirati in zaradi mojega upiranja je bilo izrečenih mnogo nepotrebnih besed, pravzaprav sva se pred vsakim skupnim odhodom od doma uspeli pokregati tako, da nisva cel dan spregovorili niti besedice. Danes jo pogledam bolj začudeno kot ona mene in ji dobesedno zagotovim: "Neeeeee! Ravno sedaj sem se nameravala preobleči! Pa ja ne misliš, da bom šla v tem ven!?!?" V paniki pa razmišljam, kaj za hudiča naj potegnem nase, da bom zadovoljila njen pikolovski okus in da bo na koncu volk sit in koza cela (ja, pravilno sklepate, v tem primeru sem koza jaz). Ona me je tudi naučila, da se hiše nikoli ne zapusti v trenirki in brez make upa. Tudi če moraš pod nujno skočiti v trgovino, ker ti je zmanjkalo kake sestavine in si sredi pečenja. Tako moja malenkost, preden zapusti varno zavetje svojega doma, vedno poskrbi za lastno urejenost, ker nikoli ne ve, kje v mestu lahko naleti na njo (glede na dejstvo, da jo je enkrat že skoraj stisnilo, pa je ni smiselno po nepotrebnem razburjati). Definitivno pa ji je uspelo, da mi je tekom let uspela privzgojiti dokaj dober slog oblačenja. Pa ne samo to! Uspela me je prepričati, da Desigual s svojimi kroji in barvami ni zame (predvsem zaradi tega, ker sem za svojo težo morda za odtenek ali dva prenizka in Desigual res dobro izgleda samo na tistih ženskah, ki nimajo odvečnega maščevja na določenih strateških delih telesa). Danes se obe oblačiva pretežno v črno. In ko kam greva ter se v avtu spogledava, je najin prvi komentar: "Kaj nama je kdo umrl?"

Danes je Cvetka umetnica. Ja, taka v pravem pomenu besede, ki na stotine evrov zapravi za platna, čopiče in barve. Postala je ena izmed peščice tistih izbrancev, ki jim je Ministrstvo za kulturo milostno podelilo status umetnika s pripisom: Znajdi se! In ker je ugotovila, da so umetniki večino časa lačni, barve in čopiči pa niso užitni, polovico delovnega časa dela kot učiteljica. Dejstvo je, da lačen ne moreš vihteti čopiča, četudi se še tako trudiš. Moj prvi podvig, povezan z njenim umetniškim izražanjem, se je zgodil pred davnimi leti, ko sem bila v Kanadi. Bojda imajo Kitajci najbolj kakovostne čopiče (tako trdi ona, meni pa so tako ali tako vsi čopiči enaki) in v Torontu je kitajska četrt. In ker sem že ravno bila tam... Tistih par korakov za ceno umetnosti... Najprej naj omenim, da je tistih par korakov bilo nekaj 10 kilometrov. Pripravljalo se je na dež. Pritisk je bil nekje pri nožnem mezincu, ko sem prišla do kitajske četrti. Že na začetku le-te je smrdelo po vsem mogočem, še najbolj pa, to sem ugotovila naknadno, po sveže zaklanih racah. Neznosen vonj seje mešal z govorico malih Kitajčkov, ki je bila še najbolj podobna neprekinjenemu žlobudranju. Niti eden od tistih, ki sem jih ustavila, ni vedel 6 besed angleško, zato sem se morala znajti, kakor sem se vedela in znala. Ko sem se tako prebijala skozi morje Kitajcev, crknjenih rac z na pol odrezanimi glavam in vseh ostalih živali, ki so bile na pol žive ali na pol pečene, se je še dodobra ulil dež. Seveda sem bila v trenutku do kože premočena (dežnika nikoli ne nosim s sabo) in ko sem končno prišla do art store, je teklo iz mene kot da bi stopila izpod tuša. Mala Kitajka, ki je delala v trgovini, se je, po gestah sodeč, razburjala, ker se je v trgovini okoli mene naredila lužica, ki jo je hitela brisat z neko prastaro krpo, na kateri so bili (dam se staviti, d je bila kri) rdeči madeži in ko se je za silo pomirila, sem jo pobarala v my perfect english, kje imajo čopiče iz svilenih vlaken. Teta je zavohala, da bo naredila dober biznis in obrnila ploščo. Vsa medena mi je v nerazumljivi angleščini začela ponujati čopiče vseh barv in oblik. Zakaj je bila naenkrat tako prijazna, mi je postalo jasno, ko sem plačevala. Teta me je mimogrede obrala za 300 dolarjev (najverjetneje mi je zaračunala tudi lužico, ki sem jo ustvarila sredi njene trgovine). Kolikor so me nesle noge, sem po tem pomembnem nakupu z največjim veseljem pobegnila nazaj v civilizacijo. Nekaj let za tem sva bili skupaj v Houstonu. In ko je moja zlata sestra v taksiju omenila, da bi šli v China town pa ji je slednje odsvetoval taksist, ki je bil hispanjolo, sem se mu v svoji goreči hvaležnosti skoraj vrgla za vrat.

Moj drugi večji podvig, povezan s sestrino umetnostjo, se je dogajal lani decembra. Takrat je imela v Lendavi pregledno razstavo. Mene je zadolžila za catering. Ker sem (po njenih besedah) bojda rojena za to (ha, ha, ha). Kot navadno je imela do podrobnosti razdelano, kaj želi imeti. Celo barve sem imela predpisane. In ker za sestro ni nič težko narediti, sem se z največjim žarom vrgla v projekt catering. Celo teden dni dopusta sem si vzela, da sem uresničila vse njene želje. Tri dni sem pekla kot zmešana. Še sreča, da sta mi pomagali Sonja in Dragica, ki sta se, ko sta slišali, kaj vse nameravam narediti, odločili, da bosta prispevali svoj delež k čaščenju umetnosti. Cvetka me je kak teden poprej seznanila s krutim dejstvom, da bo na odprtju razstave kakih 200 ljudi. In nahraniti 200 ljudi ni mačji kašelj. In Cvetka je hotela 3 nadstropno torto v treh predpisanih barvah: črni, beli in rdeči. Takih, kot so njene slike.

Schwester, sori, ker kradem fotografije tvojih slik iz tvoje spletne strani! Ampak glede na dejstvo, da sem pred leti kradla cote iz tvoje omare, bi na to že morala biti navajena.

Tematsko je torta morala biti povezana z njenimi slikami (pa kaj sem jaz, fucking Houdini?????). Ker sem se do takrat že naučila, da krogi v umetnosti pomenijo ženski princip, sem vedela, da bo torta pikasta. To je bila moja druga trinadstropna torta. Če so pri prvi majhne napakice bile dovoljene, pri tej na kakršno koli napako nisem smela niti pomisliti. Poleg vseh krem in kremic ter drugega peciva, sem zadnji dan delala še torto. Naj omenim, da je bila torta tudi znotraj pikasta? Ja, če je potrebno stvar zakomplicirati, sem prva.

Nekje okoli dveh zjutraj sem imela torto oblečen in zloženo. Manjkale so samo še pike in obroba. Da torta ne bi bila preveč pusta, sem se odločila, da bodo na vsakem nadstropju pike drugačne velikosti, od največjih na spodnjem do najmanjših na zgornjem nadstropju. Ko sem na najnižje nadstropje "limala" pike, sem si mislila: "Vau, ob treh bom že spala! Hitro gre!" Pa je na obisk prišel stric Murphy. Bojda mi ponoči že dolgo ni delal družbe. Najvišje nadstropje je bilo peklensko! Pike premera en centimeter. Fantastično delo za ob pol štirih zjutraj. Pa še natančna sem morala biti bolj kot kadarkoli poprej! Do šestih zjutraj mi je torto uspelo dokončati. Tiho sem računala, koliko časa bom lahko spala, saj sem morala narediti še kakih 300 cupcakesov in razrezati tono peciva, ki sem ga zvečer pekla. Torta je bila narejena po vseh umetniških merilih in vedela sem, da ji bo všeč. In na njej ni bilo ene same napakice.

Drugo jutro, po kakih dveh urah spanja, sem z delom nadaljevala. Naredila sem morje cupcakesov, ki so bili belo-črni ali črno-beli, naredila sem kremo iz bele in črne čokolade, kremo iz mascarponeja in malin... Ura je tekla. Dragica je naredila tako enakomerne breskvice, da bi se sam Rudolf zjokal, če bi jih videl... (ja, breskvice so tudi bile belo-rdeče). Ob enih mi je voda že pošteno tekla v grlo. Vedela sem, da mi sami vsega ne bo uspelo narediti do otvoritve. In kljub temu, da sem še dan poprej Sonji zagotavljala, da je dovolj, če speče pecivo in naredi kremo, sem jo ob enih panično klicala, da naj mi pride pomagat. In je, tako kot vedno, prišla. Dokler sva uspeli razrezati vse pecivo na mero malo x malo, je bila ura že več kot štiri. Cvetki sem zagotovila, da bom do štirih na gradu. Mhm... Verjela bi mi lahko, če me ne bi poznala. V minimalnem času mi je s Sonjino izdatno pomočjo uspelo narediti to (in še nekaj več, kar zaradi dejstva, da je bil že skoraj čas po skrajniku, nisem uspela niti fotografirati):

Če mislite, da je zapletov s tem bilo konec, se motite. Istega dne ob isti uri je bil tudi božični bazar osnovne šole, na katerem je podmladek nastopal. Cenjeni je s podmladkom šel na božični bazar, saj sta oba žgolela v otroškem zborčku. In tik preden se je začela proslava, je nanjo prišel tudi župan, ki je istega dne odpiral tudi sestrino razstavo. Črtomir ga je, ko ga je opazil, vljudno pobaral: "A ti ne bi moral biti na gradu?" Seveda sem za Črtomirovo samostojno akcijo izvedela v govoru župana, ki je neljubi dogodek omenil pred vsemi 200 zbranimi. Tisti trenutek sem si zaželela, da bi se odprla zemlja in me pogoltnila. Ko mi je župan po otvoritvi v pogovoru omenil, da je dete slika in prilika matere, bi si na glavo najraje bila poveznila papirnato vrečko (Chanelovo, seveda - izgleda bolj fancy). Za drugi neljubi dogodek sem izvedela na FB. Moji hčeri je njen oče, moj cenjeni soprog, tik pred nastopom zapel jopico...

Ne, jopica ni asimetrična... Le gumbov in gumbnic cenjenemu ni uspelo pravilno spariti.
Konec dober, vse dobro? AH... Med pogostitvijo je k meni stopil dokaj znan gospod iz slovenske scene in navdušeno rekel: "Kako lepo! Vaša sestra je umetnica, vi ste pa slaščičarka!" Hvala, dragi gospod, tega ne bom nikoli pozabila... Bi ti videl slaščičarko, če okoli naju ne bi bilo toliko očividcev, **$#**#$.

Ja, v tednu, ki sem ga opisala, sem se nekajkrat res počutila kot Zlatolaska...